Priznam, da sem šel gledat film Melania deloma zato, ker se mi je v pomanjkanju pametnejših tém zdelo, da bo posodobljeni portret nekdanje Melanije Knavs iz Sevnice lahka tarča za sesuvanje. Hotel pa sem tudi tekmovati z množico ameriških in drugih filmskih kritikov in s sarkastičnimi pripombami komentatorjev dogajanja na ameriškem dvoru.
Ob vsem, kar o protagonistki in o filmu, ki si ga je omislila, vemo že od prej – in še posebej na kontrastnem ozadju vsega, kar se po zaslugi politike njenega soproga dogaja v ZDA –, se je naloga zdela zgolj kos torte. Pa ni tako. Stvar je zahtevna, komplicirana in resna. Z zbijanjem šal o Melanijini avtopropagandni obsesiji Pepelke, ki ni nikoli izgubila čeveljčka, po mojem ne pridemo do dna.
Do dna? Kakšnega dna? Melania nima nobene globine. To je ena sama površina. Kar zadeva film, absolutno. Zelo verjetno pa tudi oseba sama.
Dokumentarec ali ne?
Dejansko je film po vseh vsebinskih standardih obupno zanič. A to drži samo, če od biografskih oziroma portretnih dokumentarnih filmov – upoštevaje tradicijo žanra – pričakujemo (veliko) več kot hladnokrvno hvalisanje portretiranke s pravljičnostjo njene zgodbe.
Ta film je pravljica in konkretna pravljičnost vključuje: fantastičnost priseljenkine osebne, from rags to riches zgodovine; pompoznost in dramatičnost dvajsetih dni pred inavguracijo, na katere se film fokusira; do kraja neženirano samovšečnost in samopoveličevanje; ne nazadnje pa tudi razkošje in odtujeno vzvišenost, v katero je vse skupaj zapakirano.
A le zakaj bi upoštevali tradicijo žanra? Običajen ali vsaj kolikor toliko razgledan gledalec – pa ne samo Melanijin rojak – bi jo že še mogoče upošteval. Njej pa je ni bilo treba. To ni bil njen cilj. Njen cilj sta bili (samo)promocija in propaganda. Reklama za sanjsko, obljubljeno deželo Ameriko in za njenega soproga.
Trump v filmu ni v tako brezkonkurenčnem ospredju, kot sicer je, vendar se je pametno potrudil, da je razen kot zmeren, konstruktiven predsednik naredil predvsem vtis ljubečega soproga.
Kdo se na kaj požvižga
Glejte: če se POTUS požvižga na mednarodno pravo in dogovore – češ, namesto na to se zanašam na lastno presojo in moralo –, potem tudi ni razloga, da bi bila FLOTUS pri svojem filmskem samoportretiranju zavezana tradiciji dokumentarnega žanra. Vse ostane v družini.
Melania Trump je ob premieri izjavila: "Nekateri pravijo, da je to dokumentarec. Vendar ni. To je ustvarjalna izkušnja, ki ponuja perspektive, vpoglede in trenutke."
V bistvu ima prav. Če bi to bil res dokumentarec (po definiciji žanra), biografiranka sama nikakor ne bi bila naratorka in izvršna producentka niti ne bi od distributerja – torej od Amazon MGM Studios Jeffa Bezosa, ki je premočno zmagal na avkciji za predvajalske pravice – pokasirala ne več ne manj kot 28 milijonov dolarjev.
Top blagovna znamka
Melania Trump je top blagovna znamka. Zato lahko film gledamo tudi kot influencerski izdelek. Podobno plitvih, plehkih, enostranskih, narcisoidnih, idealiziranih, instrumentaliziranih, polakiranih, monetiziranih produktov je danes kot listja in trave. Razlika je samo v statusu zvezde in v praktično neomejenem budžetu, ki si ga je vzela na razpolago.
Melanie Trump denar ne zanima, še posebej ne v majhnih zneskih. Skromna in predana, kot je – svojim bližnjim in za dobro vago še trpečim –, se predstavlja kot navadna hčerka, mati, žena, ženska, arbitrix elegantiae in dobrodelnica, ki pa jo je srečno naključje pripeljalo v pozlačeno in s štukaturami zagipsano okolje Trump Towerja, Mar-a-Laga in Bele hiše. Med dvorjane, pribočnike, spletične in druge, ne nujno na volitvah izvoljene.
ICE ni SS
Guardianov kritik je Melanio primerjal s pocukrano verzijo izjemnega (igranega) filma Interesno območje britanskega režiserja Jonathana Glazerja, v katerem žena komandanta KZ Auschwitz-Birkenau (resnične osebe SS-Obersturmbannführerja Rudolfa Hössa) zadovoljno in ponosno skrbi za njuno idilično hiško, za gospodinjstvo, za prelepi vrt z nasadi, pa seveda za srečne otročke, ki čofotajo v bazenu itd. – medtem ko se iz dimnikov za zidom ob spremljavi krikov in rafalov vali dim.
Okej. Trump ni Hitler, ICE ni SS. Primerjava je kruta, vendar dobro ponazarja moralno ignoranco do realnosti Melanie in ljudi, ki jo obkrožajo, ter drugih avtorjev filma.
Karkoli že si mislite gospodu in gospe Trump, pojdite pogledat Melanio. Ne odsvetujem. Čeprav ne boste videli in slišali veliko (novega), boste bolje razumeli, kakšna je danes Amerika – in zakaj ne razumete več Američanov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
