Srednja Azija je širok geografski pojem, ki obsega velikansko področje, nekoliko manj ljudi, so se pa tam odvijali zelo pomembni dogodki, povezani tudi z našim delom sveta, dobro staro Evropo. Srednjo Azijo boste na zemljevidih najlažje našli, če poiščete dežele s končnico -stan. Po vrsti so to Kazahstan, Uzbekistan, Kirgistan, Tadžikistan in Turkmenistan, ki so večino dvajsetega stoletja sooblikovali Sovjetsko zvezo.
Nekoliko južneje najdemo še dva -stana, Afganistan in Pakistan, ki ju geografi raje umestijo v Južno Azijo, so pa mnenja deljena in jih večkrat najdemo tudi v Srednji Aziji, v bratovščini s svojimi bratranci, -stani. Afganistan danes nekako avtomatsko povezujemo s talibani, fanatičnimi in konservativnimi muslimani, ki jih prepoznamo po dolgih bradah, še bolj pa po skoraj neverjetnem kratenju ženskih pravic. Vsi vedo, vsi gledajo, se zgražajo, stori pa pravzaprav nihče nič. Velikanski Pakistan, kjer živi prek 240 milijonov ljudi (dvakrat več kot v vseh preostalih -stanih skupaj) piše svojo zgodbo. Dežela je dolga stoletja spadala pod Indijo, čeprav z njimi ni imela kaj prida skupnega. Indijci so namreč večinoma Hindujci, Pakistanci muslimani, verske razlike pa so sprožale nenehne spore in vojne. Šele leta 1947 se jim je nekako uspelo odcepiti od Indije, čeprav spori in vojne med njimi še naprej nenehno tlijo. Pakistanci so prefrigan narod: navzven prijazni, mirotvorni (le spomnimo se, kako so se zavzemali za mir med Američani in Iranci, kako so gostili pogajalska srečanja), poznamo pa jih tudi z druge strani. Menda je ni dežele, kjer bi izšolali več muslimanskih vojakov, specializirani so predvsem za tiste, ki so se za "sveto stvar" brezpogojno pripravljeni tudi žrtvovati. Ni težko uganiti, kje je imel glavni stan zloglasni Osama bin Laden in iz katerih šol je sestavljal svoje teroristične armade. Tudi zato danes redko srečamo turiste, ki bi jih vleklo v Afganistan ali Pakistan.
Kaj imata skupnega Uzbekistan in Lihtenštajn
Ostanejo nam torej dežele nekdanje Sovjetske zveze, ki pa tudi pišejo vsaka svojo zgodbo. Njihova enotna značilnost je islam – prebivalci teh dežel so v najmanj 90 odstokih muslimani. Naslednja značilnost je, da nimajo izhoda na odprto morje, Uzbekistan je celo ena od le dveh "dvojno celinskih" držav na svetu. Kar v praksi pomeni, da tudi nobena od njegovih sosed nima izhoda na morje. Če smo že pri tem, druga takšna dežela je mikroskopski Lihtenštajn, evropska kneževina, ujeta med Avstrijo in Švico.
Skupna značilnost srednjeazijskih držav so tudi naravna bogastva: vseh pet jih leži na zemeljskem plinu ali nafti, nekatere tudi na obeh. Gre torej za bogate države, ki so se po razpadu Sovjetske zveze hitro postavile na noge in se začele bliskovito razvijati. Naprej pa znova po starih vzorcih – dežele imajo predsednike s praktično neomejeno oblastjo, parlamenti in večstrankarski sistem so bolj ali manj zunanja fasada. Islam še bolj izrazito prevladuje v Turkmenistanu, Tadžikistanu in Kirgistanu, zato tudi te dežele turistom niso pretirano zanimive.
Ostaneta Kazahstan in Uzbekistan, zgodovinsko najpomembnejši deželi te velike "-stanovske" peterice. Kazahstan kot največji med njimi, Uzbekistan kot najbolj naseljen. Ker za podroben ogled z ženo nisva imela dovolj časa – za Kazahstan potrebuješ nekaj mesecev, če ga želiš prepotovati po dolgem in počez –, sva se odločila le za kratek, simboličnih nekaj dni v nekdanji prestolnici Almatiju (nekdaj Alma-Ata). Kazahstanci so po osamosvojitvi namreč veselo in ponosno zgradili novo glavno mesto Astano, ki pa, razen modernega, nima za ponuditi ničesar pametnega. V Almati, srce Kazahstana, torej!
Kazahstan, stepska velesila
Kazahstan je največja srednjeazijska država po površini, s kar 2,724.900 kvadratnimi kilometri je deveta največja na svetu, čeprav ogromno področje naseljuje le dobrih dvajset milijonov ljudi. Razlog je preprost – večino površine predstavlja stepa, ki si jo najlažje predstavljamo kot nekakšno puščavo z nekaj trave. Skratka, dežela neskončnih površin, kjer se nič ne dogaja in ki niso primerne za nič pametnega.
V teh stepah so stoletja in tisočletja živeli nomadi, potujoči pastirji, ki so se v pokrajini dobro znašli in so znali iz nje izvleči največ mogočega. Ker je Kazahstan na pomembnem položaju med Vzhodom in Zahodom in ga ne moreš zaobiti, če te zamikata Kitajska ali Japonska ali Evropa v drugi smeri, so se po teh stepah kmalu začele cediti sline različnim velesilam. Najprej Turkom, ki so Kazahstancem pustili jezik, nato Mongolom, predvsem njihovemu strašnemu poveljniku Džingiskanu, ki je deželo opustošil, pobil pol prebivalstva; ko so se ga Kazahstanci končno rešili, so prvič začutili nekakšno nacionalno identiteto. Komando je prevzela tako imenovana Zlata horda, ki je prebivalce seznanila z islamom. Po propadu Zlate horde so oblast prevzeli lokalni poglavarji (kani), ki pa so si vladanje predstavljali preveč po domače, kar je klicalo po pomoči s strani. Z veseljem so jim "pomagali" Rusi in že sredi 19. stoletja je bil ogromni Kazahstan del velikanskega ruskega imperija. Prevlade se Kazahstanci niso rešili niti v 20. stoletju, ko jih je posrkala oktobrska revolucija in jih priključila k Sovjetski zvezi. To obdobje je za Kazahstance morda najpomembnejše, saj so Sovjeti, predvsem predsednik Stalin, s svojimi ukrepi povsem spremenil identiteto države. Najprej je z načrtno lakoto na oni svet poslal vsaj milijon Kazahstancev, ki jih je načrtno zamenjal z Ukrajinci, Rusi, tudi Korejci in vsemi drugimi narodi, ki jih je nadziral. Da bi le bilo bolj mešano, bolj pisano.
Sovjeti so seveda vedeli, zakaj si želijo Kazahstan čim bolj podrediti. Ogromne površine stepe opravljajo dvojno vlogo: ležijo na nafti in plinu, kar pomeni nenehni dotok denarja. Tam, kjer nafte in plina ni, pa je idealni poligon za jedrske poskuse. Sloviti, zlovešči Bajkonur ni bil le vesoljska baza za polete v vesolje (od tam je, denimo, kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin), pač pa pozneje, ko so se deprimirani Sovjeti nekoliko naveličali vesoljskih poskusov (Američani so kljub vsemu prvi stopili na Luno in jih simbolično prehiteli), pa je postala pokrajina okrog Bajkonurja prizorišče jedrskih poskusov, kjer so metali in preskušali različice atomskih bomb. Zato pozor: če vas pot zanese v Kazahstan, se Bajkonurju raje izognite. Čeprav vas bodo prepričevali, da je področje danes čisto, jim jaz ne bi stoodstotno zaupal.
Kazahstan se je dokončno in prvič osamosvojil leta 1991, kot zadnja izmed sovjetskih republik. Cena ni bila majhna – Bajkonur še naprej nadzorujejo Rusi, zato pa je Kazahstancem ostala nafta in nekaj plina. Črno zlato je državi omogočilo bliskoviti razvoj in danes Kazahstan postaja moderna, razvita država, vse pomembnejši deležnik na svetovnem prizorišču.
Kazahstansko srce Almati
Kazahstan najbolje spoznamo v Almatiju, kjer v nekaj dneh spoznaš vse, kar moraš o deželi vedeti. Tam so mošeje, sredi mesta Panfilov park z veličastnim spomenikom borcem generala Panfilova, ki naj bi se s svojimi neustrašnimi vojaki žrtvoval ob obrambi Moskve (med drugo svetovno vojno); z bombami v rokah so se metali pod nemške tanke. Zanimivo, sredi Panfilovega parka kraljuje Zenkova katedrala, slovita lesena pravoslavna cerkev, zgrajena tako prefinjeno, da je brez poškodb preživela tudi silovit potres leta 1911 in si s tem utrdila svoj sloves svetega kraja.
Srce mesta je Zelena tržnica, kjer hrano nakupuje večina domačinov, številni turisti pa si pasejo oči na lokalnih dobrotah. Ki jih pa ni preveč: nekaj zelenjave, ogromno oreščkov in suhega sadja. Malo naprej je mesni del, kjer te šokira kamelje in predvsem konjsko meso, ki je tam zelo cenjeno. Ter drago, tudi za naš žep – kilogram sušenih konjskih klobas doseže ceno 30 evrov in več. Kameljega mesa je, razumljivo, manj in je ustrezno še dražje. Zato pa je pri nas cenjena ovčetina in jagnjetina tam sorazmerno poceni, podobno kot pri nas piščanci.
Dobrih deset minut hoda naprej je osrednja ulica Žibek Žoli in sredi nje Arbat, trg uličnih umetnikov. Ko se naveličaš pohajkovanja po mestu, turisti preostane izlet na Kok Tobe, nekakšno njihovo Pohorje. Hrib se dviga neposredno nad mestom, tudi nanj se lahko povzpneš z vzpenjačo, do spodnje postaje imaš dobre pol urice prijetnega sprehoda. Po poti srečaš vse najpomembnejše muzeje in spomenike, parlament in predsedniško palačo. Le streljaj proč je hiša, kjer je svoj čas uradoval Leonid Brežnjev, ki si je prav v Kazahstanu tlakoval pot na vrh partije, kar je hkrati pomenilo vodenje Sovjetske zveze.
Kazahstanci so svoj hrib opremili nekoliko bolj domiselno kot mi, Mariborčani. Na vrhu najdeš ogromno zabavnih vsebin, restavracije, kavarne, na svoje v nekakšnem lunaparku pridejo otroci. Posebno zgodbo piše kotiček, ki so ga posvetili skupini The Beatles (pravega odgovora, zakaj, mi ni uspelo odkriti). Ob umetniški skulpturi se lahko fotografiraš s člani skupine ali s katerimkoli od četverice posebej, iz zvočnikov pa seveda donijo njihove največje uspešnice.
Tudi sicer je Almati za turista zelo zanimiv in privlačen. Za petdeset evrov najdeš zelo spodobno hotelsko sobo za dva, ob vključenem zajtrku. Restavracije so dokaj poceni, nekako na 70 odstotkov slovenskih cen. Vrsto hrane lahko izbiraš: Kazahstan je velika mešanica ljudstev, vsako se rado predstavi s svojimi nacionalnimi jedmi. Naju so najbolj navdušile ujgurske – to je tisti narod, s katerim Kitajci ravnajo podobno kot s Tibetanci. Genocidno, če se spustimo na raven moderne politične terminologije. Na tržnici so stvari praviloma še cenejše. Smešno poceni je taksi – v Kazahstanu in sploh v vseh državah nekdanje Sovjetske zveze uporabljajo aplikacijo Yandex Go, ki ti ponuja kilometer prevoza za največ dvajset centov. Skratka mesto, kjer se še kako splača preživeti teden dni. Če le ne bi bilo tako daleč.
Almati in Kazahstan sta naju navdušila in polna pričakovanj sva poletela v Taškent, glavno mesto Uzbekistana. Dežele, ki velja za najlepšo in turistom najbolj prijazno v Srednji Aziji.
Veličastni, a manj prijazni Uzbekistan
Če je zgodovina Kazahstana pisana, je uzbekistanska pravljična. Uzbekistan je manjši od svojega velikega brata, zato pa s skoraj 40 milijoni prebivalcev dvakrat bolj naseljen. Uzbekistan je tisti, ki je narekoval zgodovino Srednje Azije, tisti, ki bi še danes rad bil "glavni" v teh krajih. A samo veličastna zgodovina ne pomaga – Uzbekistan ima namreč eno veliko pomanjkljivost: nekaj manj nafte priteče iz tamkajšnje stepe, tudi zemeljskega plina ni preveč.
Nekdaj, ko nafta še ni bila črno zlato, ko po zraku še niso divjali takšni ali drugačni letalniki, je bil Uzbekistan še kako pomemben. Skozi državo je namreč tekla Svilna pot, trasa, po kateri so potovali trgovci z Vzhoda, vse od Kitajske in celo Japonske, na Zahod, do Sredozemlja in obratno. Trgovci so z Vzhoda v naše kraje prinašali predvsem svilo, krzno, keramiko in vse mogoče začimbe, ki so jih Evropejci uporabljali za kuhanje, pa tudi mamila, anestetike, afrodiziake ... Na Vzhod so karavane v zameno prenašale zlato, drage kamne in predvsem steklo, ki so ga v Evropi izdelovali vrhunsko že v časih Rimskega cesarstva. Izmenjevali pa si niso le trgovskega blaga. S karavanami so potovale tudi verska prepričanja – krščanstvo na Vzhod, islam in budizem na Zahod, kultura vseh mogočih vrst, načini življenja. Žal tudi bolezni, na čelu s črno smrtjo kugo. Svilna pot je privlačila velike osvajalce, ki so dosegli veličastne vojaške uspehe, njihove rodbine pa so praviloma vzdržale stoletje ali dve in v tem času vse postavile na glavo.
Kakorkoli, področje današnjega Uzbekistana je bilo eno najpomembnejših na tej poti. Zrasla so mesta – Samarkand, Buhara, Hiva, danes morda manj znana, takrat pa v zvezdniškem statusu današnjega New Yorka ali Londona. Prvi, ki ga je stepa (in vse za njo) zamikala, je bil Aleksander Veliki, ki se je na osvajanje podal z Zahoda proti Vzhodu. Naslednji veliki pretres so v te nomadske kraje prinesli Arabci, ki so ljudem vsilili islam. Komaj so se dežele dokončno islamizirale (to se ni spremenilo vse do danes), že je s svojo konjenico privršal strašni Džingiskan in s svojimi mongolskimi divjaki pobil vse, ki so si drznili karkoli pripomniti. Zanimivo, Džingiskan se v vero ni vtikal. Tu in tam je sicer zrušil kakšno mošejo ali spomenik, v glavnem pa je ljudem prepustil svobodo veroizpovedi, če so le plačevali davke. Morda tudi zato, ker so bili Mongoli versko še zelo zaostali in so gojili nekakšne plemenske kulte, verjeli v šamane in vrače ter podobno. Džingiskan je pustošil do konca štirinajstega stoletja, ko se je končno pojavil junak.
Oče naroda
Timurlenk (tudi Tamerlan ali Amir Timur) velja za uzbeškega očeta naroda. Njegovo ime v prevodu pomeni Železni Šepavec; prvo zaradi nezlomljivega značaja, drugo zaradi telesne hibe, ki jo je staknil že v otroštvu. Timurlenk je za začetek opravil z Džingiskanovimi nasledniki in jih pregnal nazaj čez stepo v domovino. Takoj nato je začel graditi državo. Kaj državo, imperij! Vladal je v imenu islama, ki je na vseh ozemljih, ki jih je osvojil, postal edina verska izbira. Ljudem ga je vsiljeval s krvavo roko in brez milosti – zgodovinski podatki pravijo, da je na svojih osvajalskih pohodih v smrt poslal 17 milijonov ljudi. Večino na najbolj grozovite načine, z odsekanjem glave, z metom iz nekaj deset metrov visokih minaretov, z natikanjem na kole. Takšni časi so bili, a če kdo, jih pooseblja prav Timurlenk.
Uzbeki se za zgodovinska dejstva ne zmenijo preveč in svojega Timurja vidijo povsem drugače. Bil je prvi, ki je narodu vcepil državotvorno zavest, jih povezal v močno, takrat morda najpomembnejšo deželo sveta. Za središče svojega imperija je izbral Samarkand, ki je iz pomembnega mesta ob Svilni poti v nekaj letih postal središče sveta. To so bili časi, ko so se veliki in pomembni možje radi postavljali z velikimi, veličastnimi zgradbami (mošejami, mavzoleji, medresami) in prav Timurlenk je bil prvak v tem početju. Uzbeki ga danes slavijo. V glavnem mestu Taškentu imajo muzej, kjer o Timurlenku zveš vse. No, skoraj vse. Dejstvo, da je v nekoč dal zgraditi 28 zidov, v vsakega od njih pa vgradil po 1500 odsekanih glav, je pač tehnična podrobnost. Timurlenka najdeš tudi povsod drugje. Na državnih obeležjih, njegovo ime in delo obeležujejo številni spomeniki, po njem se imenujejo ceste, trgi. Oče naroda v pravem pomenu besede.
Timurlenkovi nasledniki – še posebej pomemben je njegov vnuk Ulugbeg, ki ga danes štejemo za očeta moderne astronomije in ki ga je znanost (učenost) precej bolj zanimala od vojskovanj – so ohranili deželo dobrih dvesto let, ko so se opogumili lokalni šerifi (kani) in deželo razkosali na številne manjše enote. Kani so veselo vladali še naslednji dve stoletji, ko so se začeli pričkati, tisti šibkejši pa so za pomoč prosili Ruse, ki so pospešeno širili svoje cesarstvo. Rusi se niso pustili prositi, kar je z drugimi besedami pomenilo dvesto let njihove vladavine. Nekaj časa posredne, v dvajsetem stoletju tudi neposredne. Uzbekistan se je osamosvojil leta 1991, ko jih je v "svobodo" popeljal Islam Karimov, ki ga svet danes vidi kot enega največjih modernih diktatorjev. Tudi njemu so Uzbeki, podobno kot nekdaj Timurlenku, oprostili vse. Oče naroda številka dve je namreč s trdo roko vladal državi, kot jo poznamo še danes. In da ne bo pomote: njegov mavzolej je sicer manjši od Timurlenkovega, zato pa precej bolj moderen, nekako v slogu Hiše cvetja, kjer počiva zadnji veliki jugoslovanski predsednik (ali diktator, če hočete).
Uzbekistan za turiste
Uzbekistan je danes moderna država, ki se sicer razvija nekoliko počasneje od bogatejših sosed, se pa zato ponaša s stvarmi, ki jih turisti radi vidijo. Tudi zato je turistično najbolj obiskan med vsemi srednjeazijskimi deželami. Tja nas ne vlečejo le zgradbe, pač pa tudi ugodne cene in pregovorna prijaznost ter gostoljubnost domačinov. Slednjega sicer kot turist ne občutiš. Domov na čaj te ravno ne vabijo, trgovsko blago je seveda brez cen, za katere se je treba pogajati v nenehnem in neskončnem boju, kjer tako ali tako ne moreš zmagati, boš pa zelo verjetno ogoljufan.
Uzbekistanski jezik je še najbolj podoben turškemu. Mladi govorijo angleško, starejši bolj slabo, tudi rusko neradi govorijo, čeprav ruščino znajo in razumejo. Zanimiva stvar je denar – njihova valuta so somi, ki pa so malo vredni. Za en evro jih dobiš dobrih 13.000, torej si ob menjavi stotih evrov že milijonar, s polno denarnico bankovcev.
Uzbekistanci so, za razliko od Kazahstancev, bolj vase zaprt narod, ki ni tako etnično mešan. To se pozna tudi pri hrani. V restavracijah "vrtijo" pet ali šest jedi, v vseh skoraj enako, le način priprave je morda drugačen. Cene so podobne kazahstanskim. Taksi je skoraj zastonj, restavracije nekako na pol naših cen, hotelske namestitve prav tako.
Težava se pojavi pri ljubiteljih žlahtne kapljice. Specializiranih trgovin z alkoholom je malo, v navadnih trgovinah ni o alkoholu niti sledu. V vsaj pol restavracijah je "najmočnejša" pijača črni čaj. Muslimanov je več kot 97 odstotkov, zato svinjine ne najdeš nikjer, prevladujeta govedina in ovčetina (tudi jagnjetina).
Od Taškenta do Hive
Večino površine Uzbekistana pokriva puščava, natančneje stepa. Uzbekistan pa, zanimivo, nima težav z vodo. Z dveh strani ga namreč omejujeta dve veliki reki, Amu Darja (nekdaj Oxus) in Sir Darja (nekdaj Jaxartes), ki poskrbita za velike oaze in tudi za precej rodovitne zemlje. Na oazah so zrasla vsa pomembna mesta, med mesti pa najdemo tudi številna polja, kjer pridni Uzbeki gojijo predvsem bombaž, pa tudi različne poljščine. Obe Darji sta se nekdaj izlivali v Aralsko jezero, nekdaj tretje največje jezero na svetu, danes pa simbol ekološke katastrofe. Modra sovjetska oblast se je v 50. letih prejšnjega stoletja namreč odločila, da bo večino vode iz obeh rek preusmerila v namakalne sisteme. Posledica: jezero (rekli so mu tudi morje, zaradi slane vode) je ostalo brez dotokov in se pospešeno izsušilo. Najprej se je razdelilo na dvoje, pozneje na štiri dele, pri čemer sta oba uzbekistanska dela takoj izginila, oba kazahstanska pa prav sedaj rešujejo, menda uspešno.
A ostanimo v Uzbekistanu. Posušeno jezero se je spremenilo v slano puščavo, veliko za tri Slovenije. V okolje spušča vse mogoče strupe in je onemogočilo življenje ob njem. Nekdaj lepo pristaniško mesto Muynak je izginilo z zemeljskega obličja, nanj spominja nekakšno pokopališče ladij, nekoč zavezanih v pristanišču, danes nasedlih na puščavskem dnu. Še bolj tragična je zgodba "Otoka preporoda" sredi nekdanjega jezera. Tam so Sovjeti nekdaj izvajali poskuse s kemičnim orožjem, antraksom ter podobnimi plini in praški. Ko je jezero izginilo, je postal otok del površja, proces dekontaminacije pa je trajal nekaj let. In menda še traja.
Za potep po Uzbekistanu je najbolj priročen vlak. Ceste so namreč v slabem stanju in posledično zelo počasne. Na železniških tirih pa presenečenje: moderni, super hitri vlaki, ki skozi stepsko puščavo drvijo s hitrostjo 250 km na uro in več. Vse "pomembno" se dogaja na črti med prestolnico Taškentom in 900 kilometrov oddaljeno Hivo. Premikanje po trasi Taškent - Samarkand - Buhara - Hiva je zato preprosto, če te le ni strah in si pripravljen nekaj malega več plačati. Na najdaljši razdalji je cena vozovnice okrog 80 evrov, si pa na cilju prej, kot če bi potoval z letalom.
Taškent je glavno mesto, z okrog pet milijoni prebivalcev je tudi daleč največje srednjeazijsko mesto. Taškent je postal pomemben šele v rusko-sovjetskih časih (1930), Svilna pot ga ne omenja kot pomembno središče. Mesto je posrečena mešanica sovjetskega in modernega. Glavni je seveda Timurlenk, ki mu domačini pravijo Amir Temur. Njegov kip na konju je največji v vsej državi, kip obkroža trg (največji v državi), ki ga zvečer osvetlijo. Ko si ga ogledaš in se mu prikloniš (heh, heh), te čaka sprehod do njihove Broadway avenije (Sayilgoh Street), nekakšnega korza, kot smo ga poznali v nekdanji skupni državi. Široka sprehajalna ulica, tu in tam kakšna restavracija, na vsakem koraku pa kioski s hitro hrano in stojnice, kjer ti ponujajo vse mogoče, v glavnem pa robo, ki jo pri nas najdeš v kitajskih trgovinah za evro ali dva.
S Timurlenkom še nismo končali: njemu posvečen muzej je obvezna postaja, če te zanima zgodovina teh krajev in kult osebnosti, ki so ga za Železnega šepavca zgradili domačini. Če vas zanima zgodovina islama, imajo v Taškentu imenitni Center islamske civilizacije, če vas zanimajo veličastne verske zgradbe pa Hazrati Imam, z mavzolejem, mošejo in medreso (medresa je neke vrste šola).
Tisti, ki namesto zgodovine raje uživate v modernem, boste zavili na sloviti Chorsu bazaar, tržnico, kjer najdete vse, kjer lahko kupite karkoli, se najeste, barantate, klepetate … V Taškentu najdeš cirkus, ki ga sicer vidiš v številnih (nekdanjih) sovjetskih mestih, z nekaj predstavami tedensko. Posebna zgodba so postaje podzemne železnice, ki so tako slikovite, da so našle svoje mesto na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Naju z ženo je navdušila predvsem tista vesoljska, kjer stene krasijo slike astronavtov (z Jurijem Gagarinom in Valentino Tereškovo v glavnih vlogah). Ostane še sprehod po najmodernejšem delu, ki ga pospešeno gradijo v zadnjih letih in kjer se počutiš kot v kateremkoli primerljivem velemestu – veliki, zeleni parki, veličastni vodometi, imenitne restavracije, moderne trgovine. Cene so tam precej višje, a je kljub temu vse polno, kar priča o tem, da obstaja sloj bogatih prebivalcev. Če je takšnih le deset odstotkov, je to v Taškentu še vedno pol milijona duš.
V prestolnice starih časov
Hiva je majhno mestece na skrajnem Zahodu države, na meji s Turkmenistanom. Nekdaj je bila prestolnica zelo pomembnega kanata in zelo pomembna postaja na Svilni cesti. Na to nas spominja čudovito ohranjeno staro mesto Ichan-Kala, znotraj popolnoma ohranjenega obzidja. Prav neverjeten občutek je sprehod skozi mesto, kot bi se katapultiral 600, 700 let nazaj. Stavbe so popolnoma ohranjene, le vsebina je nekoliko drugačna. Verske vsebine so ostale, iz drugih so naredili trgovine, restavracije in drugo. Dominira minaret Kalta Minor, s svojo nenavadno, valjasto obliko, v celoti "oblečen" v turkizne, modre in zelene ploščice. Okrog njega se razprostira trg, ki v sebi skriva temno plat veličastnega mesteca. Na tem trgu je bilo namreč še do 18. stoletja središče trgovine s sužnji, kar je mestu in trgovcem prinašalo neverjetne zaslužke, tistim na drugi strani pa pot v večno trpljenje.
Nekaj sto kilometrov naprej je naslednja stara prestolnica – Buhara. Mesto je bilo stoletja eno najpomembnejših središč Srednje Azije. Tudi Buhara je čudovito ohranjena (čeprav ne znotraj enega samega obzidja). Med sprehodom hitro pozabiš, v katerem stoletju sploh živiš. Ozke ulice, peščene fasade, modre kupole, za vsakim vogalom nova medresa, minaret, kupola ali staro dvorišče, med njimi prodajalci vsega mogočega. Mesto je bilo tudi pomembno versko središče in danes tam najdemo mogočno trdnjavo Ark, okrog njega trg Ljabi-Hauz, kjer se vse vrti okoli vode, čajnic in majhnih trgovinic. Buhara je precej večja od Hive in tudi ona se ponaša s svojim, le da še precej višjim in mogočnejšim minaretom Kaljanom, ki se s svojimi 60 metri dviga nad mestom kot starodavni svetilnik. Z majhno črno pikico: na trg pod njim so vladarji z vrha veselo metali obsojence. Neposredno med ljudi, v opomin, kaj se zgodi tistim neposlušnim.
In končno Samarkand, mesto mest, Timurlenkova prestolnica, glavno mesta takratnega sveta. Eno tistih mest, pri katerem že ime zveni pravljično. Samarkand je precej večji od Hive ali Buhare, zato si ga ne moremo ogledati tako preprosto in znotraj dneva ali dveh. Najbolj znamenit je Registan, mogočen trg, obdan s tremi velikanskimi medresami. Vse tri so veličastne, z modrimi kupolami, ogromnimi pročelji in delujejo skoraj neresnično, posebej zvečer, ko se svetloba začne spreminjati. Najpomembnejša medresa je tista Ulugbegova, kamor so svojčas vabili vse najpomembnejše učenjake iz vsega sveta in kjer so udarili temelje moderni astronomiji. Prav neverjetno je, kaj vse so fantje (dekleta, žal, sploh niso imela vstopa, kaj šele, da bi se smela pečati z znanostjo) takrat že znali izračunati. Brez vsakih pripomočkov, le s svinčnikom, papirjem in za opazovanje izurjenimi očesi. Samarkand pa ni samo Registan, še zdaleč ne. Gur-e-Amir je mavzolej, kjer je pokopan Timurlenk, Bibi-Khanum je največja mošeja v mestu, srhljiva Shah-i-Zinda, nekakšna ulica mavzolejev, ki si jo je zamislila ena od Timurlenkovih žena. Samarkand je danes veliko, skoraj milijonsko mesto, ki sicer ne konkurira več prestolnici, ima pa tisto, česar Taškentu ne morejo dati. Občutek, namreč, da je bila to nekoč prestolnica sveta.
Uzbekistan – da ali ne?
Vsaj deset dni potrebuješ, da si Uzbekistan nekoliko podrobneje ogledaš, morda tudi teden dlje, če ga želiš doživeti po svoje. Agencije vas bodo "šibale" od znamenitosti do znamenitosti, ki jih tam res ne zmanjka, vam bodo pa že čez nekaj dni postale dolgočasne. Arhitekturno so si namreč neverjetno podobne, saj so vse okrašene na nam zelo podoben način, z modrimi ploščicami na tisoč in en način. In ko ti vodiči razlagajo, kako pomembna je postavitev teh ploščic, kakšne neverjetne skrivnosti in simbolike skriva ta ali oni vrstni red, hitro ugotoviš, da je to pomembno v njihovem svetu, nam pač daleč manj.
Roko na srce, hrana je dobra, ni pa odlična in je precej enolična. Kadilci boste imeli težave, saj se ne kadi v nobenem javnem prostoru, še na prostem marsikje ne. Naročilo piva je boj, naročilo vina pa umetnost. So pa prevozi praktično zastonj, tudi komunicirati z ljudmi se da. Ljubitelji zgodovine in velikih zgodb srednjega veka boste tam prišli na svoje. Ljubitelji modernega boste na svoje prišli v Taškentu. Zato palec gor za ljubitelje potovanj. A ne pretiravajte – midva sva ostala skoraj mesec, vsaj dva tedna preveč. In ne greva več nazaj.
