Irska, otok na skrajnem evropskem zahodu, je bila še ena redkih evropskih dežel, kamor z ženo Narciso še nisva pomolila nosu. Na vrsto je prišla letos aprila, namenila sva dober teden za menda najbolj zeleno deželo Evrope, vsekakor za eno najbogatejših in zagotovo tistih, o katerih povprečni Slovenec ve najmanj. Kajti kot nekdaj nasilne politične tvorbe, ko Slovenci v Jugoslaviji z, denimo, Makedonci ali Albanci na Kosovem nismo imeli preveč skupnega, se nam zgodovina ponavlja. Evropska unija je skupnost tako raznolikih dežel, da nas razen nekih višjih ekonomskih in političnih ciljev ne povezuje prav nič. Bolj drugače, kot je na Irskem, je namreč Slovencu kar težko. In ker se nasprotja že od nekdaj privlačijo, sva se potovanja iskreno veselila.
Peklenski veter
Irska je otok sredi Atlantika, kar določi njeno oceansko podnebje. To sicer zagotavlja dokaj toplo vreme s precej sončnimi urami na dan, temperature pa niti ne nihajo preveč. Od majhnega minusa pozimi do dobrih dvajset stopinj poleti in nekaj vmes pomladi in jeseni. Žal oceansko podnebje prinaša tudi dež in veter. Dežuje tako ali tako vsak dan, včasih lije, včasih prši, skratka, moker boš tam gori zagotovo.
Poglavje zase je veter. Tega, ko pri nas rečemo, da že kar pošteno piha, na Irskem sploh še ne štejejo kot veter! Tam namreč nenehno šiba, je pa veter tako leden, da ti nobene sončne urice ne pomagajo, kaj šele, da bi te zagrele. Ne morem trditi, da je vedno tako, najinega aprila je vsekakor bilo. Dež in ledeni veter, ki se ti zareže do kosti, sva prinesla tudi domov v obliki tako hudega prehlada, kot ga še nisva imela. "Kaj pa lazita tja gor, sama sta si kriva," so povedali sorodniki in prijatelji. Ja, saj res, kaj pa laziva ... Eni smo pač radovedni.
Zeleno, ki ljubim te, zeleno
Če si ogledaš katerikoli turistični prospekt ali greš na svetovni splet in vpišeš Irska, te povsod, prav povsod, pričaka besedna zveza Zelena Irska, včasih celo Smaragdni otok. Zelena je njihova nacionalna barva, ki jo razkazujejo tudi v zastavi, v zeleno je odet njihov patron sveti Patrick (goduje 17. marca in takrat se na Irskem življenje zaustavi), zeleni so njihovi reprezentančni dresi, zelena je triperesna deteljica, ki velja za nekakšen irski simbol. Zeleni so travniki, ki jih vidiš povsod naokrog. Trave je res kar precej in tudi raste skoraj vse leto – oceansko podnebje ni le zgolj slabo.
A, dragi moji, zeleni otok? Nekako bi še razumel, da ga tako imenujejo Španci s svojo požgano pokrajino. Toda Slovenci? Spoštovane bralke in bralci, ste se že kdaj ozrli po svoji domovini? Slovenija je, vsaj za moj okus, simbol zelenega, za Irsko pa vzorec, kaj naj bi zelena pokrajina sploh pomenila. Na Irskem so namreč zeleni le travniki, večinoma dolgočasni, saj na njih v glavnem raste tista dolgočasna trava. Travnikov, kot jih poznamo mi, ko se na nekaj arih za svoj življenjski prostor preriva na stotine rastlinskih vrst, tam sploh ne poznajo. In drevesa, gozdovi! Za drevesi se na Irskem dobesedno oziraš – le slabih deset odstotkov dežele je pokrite z gozdovi. V Sloveniji skoraj 60 odstotkov! In, če smem vprašati, kakšne barve so gozdovi? Zato je bila to skoraj prva stvar, pred katero sva ostala odprtih ust. Zeleni otok? Kako je svet včasih krivičen. Sploh, če pomisliš, da Irci svoje zelenilo znajo zelo dobro unovčiti in prodati.
Razdeljeni otok
Irska je otok, ki ni enotna politična tvorba in si ga delita dve deželi: večina otoka, kakih pet šestin, pripada Republiki Irski, preostala šestina je znana kot Severna Irska in pripada Združenemu kraljestvu. Razlogi so, seveda, verske narave, za razumevanje zgodbe pa se moramo ozreti kar nekaj stoletij nazaj.
Irska je bila (menda) naseljena že pred 6000 leti, mi pa začnimo nekaj tisoč let pozneje, ko so otok naselili Kelti. Tudi o Keltih v naših krajih ne vemo preveč – nič čudnega, če vemo, da sem niso nikdar zašli. So pa bili Kelti precej napredni in so se naselili predvsem na zahodu Evrope, tam njihove potomce, predvsem pa ostanke njihove kulture najdemo še danes (Irska, Wales, Škotska, tudi francoska Bretanja). Kelti so dolgo vladali, v 5. stoletju pa so se na Irskem začeli pojavljati krščanski misijonarji in kot prvi in najpomembnejši med njimi sveti Patrik. Patrik in kolegi so bili precej uspešni, Ircem je bilo krščanstvo blizu in otok so preplavili samostani in opatije, od katerih so še danes številni dobro ohranjeni in so ena glavnih irskih turističnih zanimivosti in atrakcij.
Še nekaj sto let je minilo, da so Irsko "odkrili" in zasedli Vikingi, ki so v 9. stoletju ustanovili kraljestvo s sedežem v Dublinu. Vikinško prevlado je zaustavil prvi domači kralj Muhmaina Brian Boru (1014), Irci pa so na domači zemlji gospodovali le dobrih sto let, ko je na otok prodrl in ga zavzel angleški kralj Henrik II. Angleži so vladali na otoku skoraj tisoč let, vse poskuse upora in morebitne osamosvojitve pa so že v kali in praviloma zelo grobo zatrli. Razmere na otoku (beri stopnja izkoriščanja) so se menjavale od vladarja do vladarja, velike kriza je nastala med letoma 1845 in 1849, ko je na otoku izbruhnila bolezen krompirja, skoraj edinega živeža revnega dela prebivalstva. Takrat, leta 1845, je na otoku živelo skoraj devet milijonov ljudi. Po koncu krize kar tri milijone manj: milijon jih je umrl od lakote, dva milijona se jih je izselilo, večinoma v ZDA. Tudi po koncu lakote se je imigrantski val nadaljeval in konec 19. stoletja je bilo Ircev na Irskem le še štiri in pol milijona – pol manj kot pred petdesetimi leti.
Angleži so vse težje nadzirali deželo in leta 1920 se je otok končno rešil angleške nadoblasti. Žal ne v celoti – Angleži so popustili, a so si delček otoka (današnja Severna Irska) zadržali. Ravno toliko, da so skrbeli (in še skrbijo) za nemire. Irci so danes katoličani, le na angleškem delu prevladujejo anglikanci.
Sram in ponos
Pri neumni razdelitvi sta vztrajali obe strani. Irci si seveda želijo, da bi bil otok enoten, a se Angleži in z njimi povezano prebivalstvo ne dajo. Pojavile so se politične stranke, ki zagovarjajo združitev Irske (Sinn Fein), a so bili proti Angležem nemočni. Nič čudnega, da se je v stranki pojavilo skrajno krilo, ki se je za združitev Irske začelo bojevati s terorizmom. IRA (Irska republikanska armada) je sejala strah po Severni Irski, občasno po Angliji, občasno tudi drugod po Evropi. Te črne strani zgodovine se Irci nekako sramujejo, so pa na svoje bojevnike tudi ponosni. Nekakšen mir je bil sklenjen leta 1998, a še vedno brez združitve otoka. Angleži so sicer odprli meje, ljudem na obeh straneh olajšali življenje, a je stvari znova zapletel brexit, ko je Republika Irska ostala del Evropske unije, Severna Irska pa je z Anglijo odkorakala ven.
Danes menda tudi na severu katoliki že prevladujejo in počakati je treba le še na referendum, da bo Irska znova združena. Referenduma Angleži seveda (še) ne pustijo, zato se znova prebuja tudi teroristično krilo – nedavno smo brali o eksploziji avtomobila bombe. Bo treba preliti še litre krvi, da Angleži končno pustijo ljudem, da zaživijo po svoje?
Kakorkoli, danes se Irci vsega skupaj nekoliko sramujejo kot, denimo, Kolumbijci svojega Pabla Escobarja. A nekje v ozadju zgodb, ki jih tako radi pripovedujejo, je vendarle čutiti ponos, predvsem pa upanje, da bo Irska kmalu znova enotna.
Kultura, da te kap
Po prebranem se človek seveda vpraša, zakaj bi nekdo sploh silil na Irsko. Dež in veter, pogojno zelenje, teroristi … In vendar te Irska pritegne z marsičim. V prvi vrsti s kulturo, ki je svetovni hit. Literatura – Irci so zagotovo narod z največ svetovnimi literarnimi velikani na število prebivalcev. Rock&roll in filmska umetnost – podobno kot pri literaturi.
Začnimo pri velikih literatih, na katere so Irci zelo ponosni in nanje opozarjajo na vsakem koraku. Če začnemo pri Nobelovih nagrajencih: pesnik William Butler Yeats (1923), dramatik George Bernard Shaw, dve leti pozneje, še en sloviti dramatik Samuel Beckett (Čakajoč na Godota) leta 1969 in pesnik Seamus Heaney leta 1995. Pa do največjih imen še prišli nismo. Omenimo le Brama Stokerja, očeta Drakule, pa župnika Jonathana Swifta, ki je svetu podaril Guliverjeva potovanja. Oscar Wilde je bil najpomembnejši avtor angleške dekadence s svojim romanom Slika Doriana Graya. In končno James Joyce, eden od avtorjev sodobnega romana in eden najpomembnejših književnikov 20. stoletja (Ulikses, Umetnikov mladostni portret, Dublinčani). Joyce je nam še posebno zanimiv, saj se je ogromno klatil tudi po "naših krajih" takratne Avstro-Ogrske. Živel je v Pulju, pa v Trstu, nekaj dni menda tudi v Ljubljani. Skupna točka vseh teh literarnih genijev pa je preprosta – Dublin!
Irci pravijo, da imajo glasbo v krvi. Začnimo z njihovo tradicionalno glasbo in plesom, ki ju zlahka prepoznamo. Harfa je sploh njihov nacionalni simbol, flavta, piščali, violina, dude, harmonika dajejo tako značilne tone, ki vselej poskrbijo za dobro voljo. Glasbo spremlja nadvse atraktivni ples, od tradicionalnih solo ali skupinskih, za katere so značilni pokončna drža, mirne roke ob telesu in hitri, natančni gibi nog.
Čeprav svojih tradicij nikdar ne pozabijo, se v zadnjih desetletjih uveljavlja tudi rockovska in pop glasba. Skupina U2 in njen frontman Bono sta sploh ena največjih modernih glasbenih institucij. Skupina Cranberries je na tržišče lansirala številne hite, pa Van Morrison, Enya ali Sinead O'Connor, če naštejemo le najbolj znane. Če pa pobrskamo po koreninah, lahko začnemo in zaključimo s Paulom McCartneyjem, legendarnim beatlom.
Irci se ponašajo tudi s številnimi imenitnimi filmskimi igralci. Liam Neeson, Bondovec Pierce Brosnan, stara legenda Peter O'Toole, pa moderni oskarjevec Cillian Murphy (Peaky Blinders, Oppenheimer).
Omenimo še jezik, nekakšno staro keltščino, ki jo na širnem svetu razumejo le oni (seveda vsi govorijo tudi angleško). Dovolj za majhen, otoški, skoraj izoliran narod? Še šest milijonov jih ne našteješ, pa hitro dobiš občutek, da je skoraj vsak med njimi zvezdnik te ali one vrste.
Alkohol
Irci ga radi žingajo. Njihov način življenja je tesno povezan z večernimi obiski značilnih gostiln – pub jim rečejo na Irskem (in v Angliji, seveda). Čeprav vemo, da je drugo ime za gin irski brinjevec, se te grenke pijače na Irskem spije bolj malo. Glavna zvezdnika sta namreč viski in pivo. Prvega je na Irsko prinesel gospod John Jameson leta 1780, drugega njegov kolega Arthur Guinness že dve desetletji prej. Obe blagovni znamki sta danes med glavnimi irskimi izvoznimi artikli, obe naravnost zvezdniški. Zgodbo o eni in drugi si lahko ogledamo v nekakšnih razstavnih muzejih, kjer o pijačah, družini in še marsičem lahko izvemo skoraj vse. In zakaj sta prav ti dve znamki tako posebni?
Obisk destilarne Jameson ti pojasni in razkrije skrivnosti irskega viskija. Takoj se naučiš, da sta irski in škotski viski zelo različni pijači: irskega destilirajo trikrat, škotskega "le" dvakrat; slad na Irskem sušijo brez šote, na Škotskem praviloma na njej; irskega zmešajo nekoliko drugače; tudi zori v druge vrste sodih. Rezultat? Jameson je bolj nežen, uravnotežen viski, ki ga lahko pije skoraj vsak. Je gladek, idealen za sproščeno pitje. V tistem pravem škotskem viskiju bolj uživajo poznavalci, ki prepoznajo nianse in cenijo specifične posebnosti te ali one vrste. Tudi zato se jamesona toliko proda. Povrhu vsega je izredno primeren še za koktajle in v destilarni ti že ob prihodu postrežejo z najbolj slovitim: kozarec napolnite z ledom, prilijte 0,5 dl jamesona in vse skupaj pokrijete z ginger-ale tonikom. Rob kozarca okrasite z rezinami limete. Preprosto in dobro. Vrhunsko, pravzaprav. A pozor! Ne zamenjujte posameznih sestavin, naštete so nadvse skrbno premišljene.
Muzej pivovarne Guinness je zgodba zase in mirne vesti ji lahko namenite tudi pol dneva ali še več. V zgradbi s sedmimi nadstropji (!) vam postopoma in zelo interaktivno pokažejo in razložijo vse: zgodovino družine, postopke varjenja, marketing. Na vrhu je nekakšna razgledna ploščad, ki ponuja 360-stopinjski pogled na Dublin in kjer ti postrežejo s pinto (0,568 litra) te slovite pijače.
Po čem je pivo Guinness tako posebno? Najprej po barvi, ki je skoraj črna, dosežejo pa jo z močnim praženjem ječmena. Zanimivo, to ni močno pivo, vsebuje le 4,2 odstotka alkohola, v primerjavi z laškim (4,9 %) je guinness skoraj za otroke. Posebnost Guinnessa je tudi pena – v procesu uporabljajo dušik namesto CO2, kar poskrbi za manj mehurčkov in gladek, kremast okus. Vse skupaj zaokroži poseben ritual točenja: pivo "morajo" točiti v dveh fazah, kar traja 119 sekund (!) – najprej kozarec natočijo do nekje tri četrt, nato ga odstavijo in čez dobro minuto nadaljujejo.
Pravijo, da je guinness najboljši v Dublinu, čeprav gre za eno najbolj prodajanih piv na svetu. Le tam ga namreč točijo v pinte, ki imajo natančno določeno višino pene, le tam se strogo držijo ritualov. Kakorkoli obrneš – do guinnessa najprej začutiš malo odpora, nato pa ga vzljubiš.
Dublin in Dublinčani
V Dublinu živi nekaj več kot milijon prebivalcev in je vsekakor ena najbolj frajerskih prestolnic na svetu. Irci so neverjetno sproščeni, komunikativni ljudje, ponosni na svoje korenine, tradicijo, zgodovino. Njihova slovita univerza Trinity v mesto vsako leto znova privabi na tisoče mladih z vsega sveta, kar poskrbi za kulturno raznolikost. Danes Irska cveti in velja za eno najbogatejših držav na svetu. Pa razlog niti ni neka posebna gospodarska razvitost, bolj izredno premišljena davčna politika, ki je v deželo privabila vsa največja svetovna podjetja, od Appla do Amazona, od Microsofta do Mete – prav vsi imajo svoje evropske sedeže na Irskem, kjer seveda veselo plačujejo potrebne davke. Škoda, da si slovenska vlada v odhajanju ni vzela tedna ali dveh, da bi si ogledala ali vsaj preštudirala irski model uspeha – na Irskem za preveč levičarske zamisli in ideje pač ni prostora. Čeprav je tudi tam poskrbljeno za socialo, le da manj in predvsem bolj smiselno kot v naši ljubi domovini.
Zato pa Irska cveti. V nekaj letih so blaginjo državljanov dvignili v nebo: plača (mesečna) 3000 evrov je zagotovljena, večina ljudi zasluži okrog pet tisočakov, vodilni seveda še precej več. Že res, da je Irska nekoliko dražja kot Slovenija, a je tudi to odvisno, s katerega zornega kota pogledaš. Hrana v trgovinah je skoraj po enaki ceni, dražje so na Irskem restavracije (za okrog 20 odstokov) in hotelske namestitve, pa še te vse manj in manj. Oblačila so le nekoliko dražja, najemnine menda bolj, a tudi te (če jih primerjamo z Ljubljano) niso več višje.
Povprečni Irec dela do petih ali šestih popoldne, večere pa preživlja v enem izmed številnih pubov. Tja zahajajo vsi, moški, ženske, tam se je in pije. Jedo klasično pivniško hrano, od čorb, golažev, raznih pit (znani sta pastirska in kmečka, prva z ovčetino, druga z govedino) do pic in hamburgerjev, tudi zrezke, ogromno rib (njihov fish&chips = ocvrta riba s krompirčkom) slovi po vsem svetu) in školjk, pijejo pa pivo ali viski. V pubih so po stenah televizorji, a na njih je malo nogometa ali glasbe, zato pa ogromno "irskih" športov (konjske dirke, kriket, ragbi). Za glasbo skrbijo skupine, ki igrajo, pojejo in plešejo v živo, kar daje pubom posebno atmosfero.
Če bi rad z Ircem začel pogovor, ga povprašaš o vremenu ali o golfu: njihov Rory McIlroy, že nekaj let med boljšimi na svetu, je sicer iz Severne Irske, si ga pa lastijo vsi Otočani.
Med najinim irskim potepom je deželo pretresala velika stavka kmetov in prevoznikov (sindikati so na Irskem zelo močni), ki so pripeljali svoja vozila in jih parkirali po mestu ter s tem ohromili mestni in medmestni promet. A se domačini niso preveč sekirali: "Že vedo, kaj delajo," smo slišali.
Sicer pa Dublin ni moderen, visokih stolpnic tam skoraj ni, prevladujejo sto, dvesto let stare ali še starejše hiše. Cerkev najdeš na vsakem koraku. Na prvi pogled ni videti, da so Irci bogati, nasprotno, zdi se ti, da Slovenci živimo celo bolje. Pa je res tako ali pri nas zgolj stavimo na drugačne stvari? Če primerjaš povprečnega Irca, prijaznega, praviloma nasmejanega do ušes, in povprečnega Slovenca, namrgodenega, le redko nasmejanega, si hitro ustvariš sliko, ki nam ni v prid.
Ne le Dublin
Irska še zdaleč ni le Dublin, povprečni turist jo prekrižari po dolgem in počez. Imaš kaj videti: na atlantski obali (Dublin je obrnjen proti Angliji) prevladuje divja pokrajina, prepletena s številnimi veličastnimi, skoraj strah vzbujajočimi klifi. Najbolj znani so moherski, kjer pa je zgodba že turistično obarvana. Namesto divjega, prvinskega, avanturističnega potepa po klifih te vodijo po varovanih poteh, kjer sicer še vidiš vse, le strah te ni … Atlantska obala je sploh posebna. Prebivalcev tam skoraj ni, od živih bitij prevladujejo ovce in ptice. Je pa tam ogromno nekih starih kamnitih spomenikov, ki nas opozorijo, da so Kelti tu živeli že zdavnaj in so tudi znali marsikaj. Nekoliko mlajši so gradovi, še nekoliko mlajši pa številni samostani, ki delujejo še danes, prav vsak med njimi pa pripoveduje svojo zgodbo.
Sever otoka pripada Združenemu kraljestvu, je pa Belfast povsem irsko mesto in verjetno je res le vprašanje časa, kdaj bo otok znova združen.
Molly Malone
Naj zgodbo o najinem irskem potepu zaključim z Molly Malone, mladenko, ki naj bi živela (dokazov ni) v 17. stoletju. Molly je bila značilno dekle iz delavskega razreda, ki je podnevi prodajala ribe in školjke, ponoči pa svoje telo, da bi preživela sebe in družino. Zgodba je predstavljena v pesmi Cockles in Mussels, ki jo Irci pojejo ob vseh priložnostih in je postala že neke vrste himna (pri nas je znana verzija, ki jo je zapela Sinead O'Connor). Molly so postavili kip v strogem dublinskem središču in to je točka, ki jo obiščejo vsi turisti. Preko njene zgodbe lažje razumemo Irce, nepopustljive bojevnike, ki se nikoli ne predajo, pa naj bo še tako hudo. Narod, ki je na svojem neprijaznem otoku pretrpel marsikaj, da bi danes le dočakal plačilo. Privoščimo jim ga.
