Kolumbija je velika. Kako velika si mi, prebivalci žepne Slovenije, stežka predstavljamo. V njihovih 1,140.000 kvadratnih kilometrov bi udobno razmestili kakšnih 57 Slovenij. Ker pa večina te površine odpade na visokogorje in pragozd, je naseljenost dvakrat manjša kot pri nas - 50 milijonov Kolumbijcev je namreč "le" 25-krat več kot Slovencev. Ta južnoameriška država očara z raznolikostjo. Z Brazilijo in Perujem si deli pragozd, z Ekvadorjem Ande, z Venezuelo Karibsko morje. Tako imenovana Srednja Amerika se v bistvu začne v Kolumbiji, natančneje v njeni nekdanji provinci Panami. Jeziček med dvema kontinentoma odpira Kolumbiji, kot edini južnoameriški državi, dostop do obeh velikih morij, Atlantskega oceana preko Karibov in širnega, skoraj strašljivega Pacifika na drugi strani. Dodajmo še nekaj otočkov, denimo karibski arhipelag San Andres, ki se že skoraj naslanja na Nikaragvo ali Malpelo v Tihem oceanu, ki pogumno pogleduje proti precej bolj znanemu Galapagosu.
Vse skupaj ponuja neverjetno biodiverziteto, raznolikost, ki je ne najdemo nikjer drugje: okrog 45 tisoč rastlinskih vrst (skoraj šestina vseh na svetu!), med njimi številne endemizme (vrste, ki živijo v Kolumbiji in nikjer drugje). Tam živi več kot 1900 vrst ptic, kar je več kot v Evropi in Severni Ameriki skupaj. Ob pticah še deset odstotkov svetovnih vrst sesalcev in 14 odstotkov vrst dvoživk. Po kolumbijskih morjih, rekah in jezerih plava 2000 vrst morskih rib, po zraku leta največ vrst metuljev. Kolumbija je dežela orhidej (daleč prva na svetu), po njih se plazi dobrih 7000 vrst hroščev. Plazilcev, žal tudi kač, je vse polno, prvi so tudi v kategoriji palm in mehkužcev. Vse skupaj so v Kolumbiji doslej odkrili 300 tisoč vrst nevretenčarjev. Skratka, ni, česar ni! In po drugi strani: v Kolumbiji se na potep po neznanih poteh ne odpraviš sam, saj iz vsake luknje preži nevarnost. So se pa po Kolumbiji od nekdaj radi potepali. Kako sicer najti zlato, ki ga je v deželi na pretek, smaragde (daleč prvi na svetu), kako nakopati kameno sol, ki je nekdaj veljala kot zlato, kako nabrati zrna kave ali liste koke, kolumbijskega narodnega blaga?
Kdo je Kolumbijec
Zanimivo vprašanje, res. Z imenom Kolumbijec danes označimo prebivalce te države, precej bolj kot, denimo neko etnično skupino. Po žilah Kolumbijcev se namreč pretaka koktajl s precej sestavinami. Daleč, daleč nazaj (najdenim predmetom so arheologi pripisali tudi starost 20 tisoč let) so na teh prostranstvih živela plemena, katerih imena vam ne bodo povedala ničesar. Kolumbijci so najbolj ponosni na Muisce, ki so se združevali z manjšimi plemeni, pozneje tudi z ameriškimi Indijanci - ti so se v iskanju hrane prebili čez latinske pragozdove. Razvijali so se v skladu z razvojem človeštva: najprej nabiralci, nato lovci, poljedelci, trgovci (imeli so kaj za ponuditi), v letih našega štetja tudi politiki ...
Vidimo torej, da so se indijanska plemena razvijala podobno kot tista v naših krajih. Le da z nekoliko drugačnimi "generalnimi idejami" o svetu in sobivanju. Ko je Krištofa Kolumba zaneslo tja (ime Kolumbija je seveda po slovitem Genovčanu, ki je plul pod špansko zastavo), se je spremenilo vse. Kruti Španci, omenimo le Vasca Nuneza de Balboo in Gonzala Jimeneza de Quesado, so pustošili po deželi, obračunavali z domačini, ki še niso poznali smodnika. Ali so jih pobili, zasužnjili ali z njimi sklepali neenakopravna zavezništva. Ni minilo sto let, ko so Španci nadzirali celotno ozemlje današnje Kolumbije - in začelo se je nekaj stoletno izkoriščanje najhujše vrste.
Ker je bila Kolumbija bogata, je tja privlekla številne Špance (in druge Evropejce), ki jih je mikalo predvsem zlato in smaragdi. Ker evropski gospodje sami niso želeli delati (kopati), Indijancev pa je bilo verjetno premalo, so začeli tja dovažati afriške sužnje. V nekaj sto letih so se narodi seveda pomešali. Tudi zato ta vprašaj pred Kolumbijcem. Na ulicah namreč ne boš srečal čistokrvnega Indijanca (čast izjemam), ne kot noč črnega Afričana, kaj šele popolnega Španca. Iz mešanice vsega tega smo dobili prebivalce, ki jim danes rečemo Kolumbijci.
Bogota
Večina Kolumbijcev danes živi v velikih mestih. Nekaj jih je prav znamenitih, nekaj tistih manjših, ki so ohranila predvsem kolonialno arhitekturo, Unesco pa jih kot za šalo uvršča na svoje sezname. Začnimo pri Bogoti, prestolnici, političnim, gospodarskim, upravnim in industrijskim središčem države. Bogota šteje 7,5 milijona ljudi, če štejemo le mesto, in več kot deset milijonov, če prištejemo še predmestja. Mesto leži sredi Kordiljer (Andov), na kar 2640 metrih nadmorske višine, in je najvišje ležeča prestolnica med velemesti. Kar obiskovalcem Kolumbije povzroči nekaj preglavic: če priletiš v Bogoto in si jo želiš ogledati, potrebuješ malo toplejša oblačila, če od tam zaviješ na morje, pa dolgih hlač ne potrebuješ več. Povedano drugače: z majhnim kovčkom, tistim za v letalske kabine, vam ne bo zneslo.
Turistično je Bogota precej nezanimiva. Središče mesta je La Candelaria, kjer najdemo nekaj zanimivih muzejev, široko sprehajalno ulico, nekaj prepolnih trgov. Sprehod po mestu za tujce ni preveč prijeten, tudi po središču ne. Z vseh straneh nate prežijo kriminalci, ki te želijo predvsem oropati. Policistov je sicer ogromno, pa še vedno daleč premalo. Le korakov iz glavne ulice in si že obkrožen z nekaj pripadniki lokalnih tolp, narkomanov ali drugih obupancev. Tudi zato večina turistov Bogoti nameni le dan ali dva, potem pa zbeži naprej.
Medellin
Bogota je največje, nekaj milijonov ljudi manjši Medellin (izg. Medežin) je zagotovo najbolj slovito kolumbijsko mesto. Razlog je preprost: tam je živel in deloval verjetno najbolj slavni Kolumbijec vseh časov, zloglasni Pablo Escobar. Medellin je mesto na gričih, dokaj majhno mestno središče je z vseh strani obkroženo z vzpetinami. Mesto delijo na Comune (nekakšne občine), skupaj jih je 16. Večina turistov se namesti v El Pobladu, varni Comuni, kjer mrgoli hotelov, restavracij in vsega tistega, kar turisti potrebujejo. Kriminala tam praktično ni, za red skrbijo trume policistov, pa tudi sicer domačinov na ulicah ne vidiš preveč. Ima pa tak "luksuz" svojo ceno: storitve v El Pobladu niso poceni, cene se gibljejo v rangu slovenskih.
A v Medellin prideš zaradi Comune 13, tiste, ki jo je zaznamoval sloviti mafijec Pablo Escobar. Escobarjeva zgodba je pretresljiva: Medellinčani ga hkrati sovražijo in obožujejo. Njegovega nasledstva se na nek način sramujejo, po drugi strani pa ti ob vsaki priložnosti govore o njem. In res je tako, Escobar velja za nekakšnega kolumbijskega Robina Hooda, ki je večino svojega bogastva razdelil med revne. Na drugi strani noževega rezila so žrtve, preko katerih se je tega bogastva dokopal. Na tisoče zasvojencev po vsem svetu in številna trupla v domačem okolju. Trupla tistih, ki se z njegovim prav niso strinjali. Za tiste, ki tega morda še ne veste: Escobar je bil vodja zloglasne mafijske skupine, kartela, ki je po svetu, večinoma v ZDA, distribuiral najbolj znan kolumbijski izvozni artikel – kokain. Drogo, ki jo naredijo iz listov rastline koka, katere več kot 90 odstotkov zraste v Kolumbiji.
Escobar se je s kriminalom začel resneje ukvarjati že kot najstnik, s tridesetimi leti pa je že bil na čelu največjega kolumbijskega kartela. Drogo je v ZDA tihotapil zelo domiselno, v kolesih športnih letal. Bogatel je z neverjetno hitrostjo, hkrati pa ni pozabil na svoj rojstni kraj. V Comuno 13 je vložil nekaj milijard, v nekdanji faveli, v katero si ni upal vstopiti noben predstavnik oblasti, je zgradil ceste, stanovanjska naselja, šole, bolnišnice, športne objekte. Večina prebivalcev je tako ali tako delala zanj: plačeval je dobro in jim zagotavljal varstvo. Comuna 13 se dviga nad Medellinom, po drugi strani pa spušča proti Pacifiku (vmes je deževni pragozd, kamor ljudje, kaj šele policija, tako ali tako niso hodili).
Kakorkoli, Escobar je zajadral tudi v politiko, kjer so ga morali trpeti, čeprav so vsi vedeli, od kod prihaja denar. Ko so ga sredi 80. let prejšnjega stoletja imeli dovolj in so ga oblasti začele preganjati, se je spretno umikal in skrival po svojih rezidencah (vmes si je nakupil številne vile po vsej državi), čuvala ga je njegova lastna vojska, v državi pa je vladala pravcata državljanska vojna. Si za Pabla ali proti njemu? Do razpleta je prišlo, ko so se v igro vmešali Američani. Kdo drug pa? Pabla Escobarja so ubili leta 1993. In čeprav je danes od tega že dobrih trideset let, je še vedno najbolj priljubljeni in najbolj osovraženi Kolumbijec hkrati. Oblasti so zadržale vse tisto, kar je zgradil za druge, in najprej zasegle, nato pa pustile propadu vse njegovo osebno premoženje. Po vsej Kolumbiji danes tako vidiš zapuščene vile in rezidence, kjer ti turistični vodniki šepetaje, pa vendar s ponosom povedo: "Tu je svojčas živel Pablo Escobar."
Comuna 13 pa danes cvete. V nekdaj najbolj zloglasno občino so dodatna sredstva vložile tudi oblasti. Še danes prepoznaš slog, hiše, druga ob drugi, ki so jih gradili brez reda, kaj šele kakšne komunalne logike. Tam ni bilo cest, danes se na hrib povzpneš z vzpenjačo. Comuno 13 so spremenili v turistično atrakcijo, kjer lahko vidiš vse dobro in tudi vse slabo, kaj ti Kolumbija danes ponuja. Vredno ogleda – izleti trajajo dan ali več dni. Kljub vsemu velja previdnost: tja ne greš sam na potep, ampak izključno v turističnih skupinah.
Dežela kave
Kolumbija je dežela kave, saj velja za eno največjih izvoznic zrn za pripravo te črne tekočine, brez katere si večina Zemljanov ne zna predstavljati življenja. O vrstah kave se preprostemu človeku še sanja ne: vsi vemo, da pijemo kolumbijsko kavo, nihče pa ne ve, kaj in kako. Za izobraževalni poduk si je najbolje izbrati izlet na Finco, kmetijo s plantažo kave, ki jih po deželi mrgoli. Največje in najboljše so okrog mesta Pereira, ki nasploh velja za eno od svetovnih kavnih prestolnic. Na ogledu vidiš vse: kako in kje kava zraste (na kavnih grmih, ki so posejani večinoma v hrib), kako in kdo jo obira (revni delavci, ki trgajo zrno za zrnom, vse do kilograma, za katerega dobijo štiri ameriške dolarje, zanj pa porabijo vsaj pol dneva), kako nabrana zrna sušijo, jih od postopka do postopka približujejo kavnim zrnom, kot jih poznamo in vidimo mi (zrna so najprej zelena, nato rdeča, vsako kavno zrnce pa je treba izluščiti iz tega barvnega omota), kako jih zmeljejo in ti na koncu ogleda postrežejo s skodelico te "vrhunske tekočine". Toda, joj, prejoj!
Kava, ki ti jo servirajo v Fincah, je za naše pojme neužitna! V Kolumbiji namreč večinoma rastejo zrna arabice, vrste, ki sama po sebi komajda spominja na kavo. Je blaga in tako jo tudi pripravljajo: zmletih zrn ne prevrejo, temveč jih zgolj prelijejo z vročo vodo, rezultat pa je obarvana temna brozga, ki na našo kavo spominja le po imenu. Zaradi težavne pridelave arabica sicer slovi kot "oh in ah", a je v njej le malo kofeina, tiste sestavine, ki vsaj nas, Evropejce, vrže pokonci ali nam ne pusti spati. V čem je torej trik? V sosednji Braziliji, največji pridelovalki kave, raste druga vrsta kave, imenujemo jo robusta. Ta precej lažje zrase, pridelava je cenejša, zato v sebi skriva nekajkratno dozo prepotrebnega kofeina. Robusta je zelo močna, za mnoge neužitna, zato je nekako najboljša ustrezna mešanica med robusto in arabico. Pa smo pri čudežni formuli, s kateri nekajkrat prevremo našo turško različico ali jo spustimo skozi različne kavne aparate. Za razliko od viskija, kjer so najbolj cenjene čiste vrste, je pri kavi nasprotno: najboljšo dobiš, če jo pravilno zmešaš.
Svetovna čudesa
Kolumbija se ponaša z nekaj svetovnimi čudesi, ki bi, čeprav jih ne najdemo na seznamih, tja zagotovo sodila. Zaustavimo se pri treh, ki te pustijo odprtih ust. Prvo je ustvaril človek, drugi narava. Slabih 50 kilometrov nad Bogoto leži staro mestece Zipaquira, že stoletja pomembno zaradi rudnika soli. Menda naj bi tam sol kopali že Muisce, o čemer pričajo številne arheološke najdbe tam naokrog. Španci so rudnik veselo izkoriščali, na svojih osvajalskih pohodih pa so s seboj prinesli še eno reč: katoliško vero. Domače narode so postopoma spreobračali v tej smeri in danes velja Kolumbija za eno od katoliških svetovnih utrdb. Kakorkoli že, v rudniku so rudarji izklesali svetišče, ob katerem so pred vsakim spustom v globine molili in prosili za varno vrnitev na površje. Svetišče se je postopoma širilo in leta 1954 je bila tam že pravcata solna katedrala, s tremi ladjami in osrednjim svetiščem.
Leta 1991 so podjetni Kolumbijci začeli fantastični projekt: še 200 metrov globlje so postavili veličastno podzemno katedralo, ogromno svetišče s križevim potom, številnimi majhnimi kapelicami, velikansko kupolo, reliefne križne komore, tri cerkvene ladje, številne velikanske valjaste stebre. Za ogled potrebuješ dobri dve uri, cerkev pa je daleč največja na svetu, tudi vatikanska je palček zanjo. In vse to pod zemljo! In prav njena podzemna lega poskrbi za spektakel: skozi razpoke se namreč prebija svetloba, ki vsako od postaj osvetli z neverjetnimi svetlobnimi učinki. Kot podzemni laserski šov, spektakel, ki ga lahko vidiš v Zipaquiri in nikjer drugje! Priporočilo s petimi zvezdicami za vse tiste, ki vas bo pot kdaj zaneslo tja dol.
Guatape, majhno mestece ob Medellinu, piše drugo vrsto zgodbe. Tudi tam je človek veselo spreminjal naravo: majhno podeželsko mestece se je obrnilo na glavo, ko so oblasti tam postavile velikansko hidroelektrarno. Originalno mestece so poplavili in poslali v zgodovino, nad akumulacijskim jezerom pa je zraslo novo naselje. Vso v živih barvah in z značilnostjo – zocalosi, ki jih ne najdeš nikjer drugje. Zocalos so značilne ploščice, s katerimi obložijo spodnje dele fasad na hišah, do prvih oken. Te ploščice pripovedujejo zgodbe, vsaka hiša svojo. A Guatape slovi zaradi nečesa povsem drugega. Ob robu mesta se proti nebu namreč dviguje El Penon de Guatape, skalna tvorba, menda drugi največji monolit na svetu. Podjetni domačini so iz njega naredili spektakel: na vrh se lahko povzpneš po 780 stopnicah, podvig pa ti omogoči spektakularne razglede v vse smeri, vse do Medellina in še dlje. Tudi za Guatape priporočilo s petimi zvezdicami!
Za tretji čudež se je treba spustiti do Karibov, vse do mesta Santa Marta, že skoraj na meji z Venezuelo. Mesto je bolj pristaniške narave, zato ti preveč kopalnih užitkov ne ponudi. Zato pa te povabijo na izlet v narodni park Tyrona, poldrugo uro z ladjo proč. Tam te pričaka raj na Zemlji: nedotaknjena narava, brez zgradb in brez človeških posegov, prečudovite plaže, peščene, a s čistim morjem kot na kakšnih Kornatih. V morju ribe vseh vrst, okrog tebe gozd, nad plažami pa že gore Sierre Nevade. Še enkrat pet zvezdic, za ljubitelje morja in prvinskih naravnih užitkov.
Cartagena de Indias
Cartagena je verjetno najbolj znano, čeprav ne več najpomembnejše kolumbijsko mesto. Tam se je pokolumbijska doba začela: prvi osvajalci so se zasidrali ob obali in iz nekdanje vasice je hitro zraslo najpomembnejše mesto in pristanišče Južne Amerike. Ob Špancih so se tod naokoli sukali še številni drugi narodi, ki so veselo trgovali z vsem mogočim, gradili svoje hiše, od katerih so se številne ohranile (največ seveda španskih). Vse skupaj nam danes pričara čudovito mestno središče s trgi, cerkvami, upravnimi stavbami. Po ulicah lahko vseskozi spremljamo ponudnike starih kolumbijskih tradicij v moderni preobleki, od narodnih plesov, pevcev, "živih kipov", prodajalcev narodne kulturne dediščine. Za ogled središča porabiš dve uri ali več, če se povzpneš na mestno obzidje, ki se je skoraj nedotaknjeno ohranilo vse do danes, postavili pa so ga v strahu pred napadi strašnega angleškega pirata Francisa Drakea. In tako dalje, od zgodbe do zgodbe, od stavbe do stavbe. Kolumbija v njeni najčistejši obliki.
Cartagena danes šteje milijon duš in se vse bolj razvija v moderno velemesto. A svojega slavnega mestnega središča se ne dotikajo in bo, tako vsaj zatrjujejo, takšno ostalo še dolga leta. Še nasvet za ljubitelje kopanja: tudi Cartagena za morske užitke ni najbolj primerna. Zato tudi tam poznajo preprosto rešitev: skok na ladjico in na enega od bližnjih otokov arhipelaga Rosario (dobra ura vožnje) - in že si na plažah, ki ne zaostajajo preveč niti za parkom Tyrona.
El Dorado
Poznate legendo o El Doradu, izgubljenem starodavnem zlatem mestu, ki številne raziskovalce preganja še danes? El Dorado naj bi bil v Kolumbiji, natančneje na obalah jezera Guatavita. Kakšna zmota! El Dorado namreč ni ime kraja, temveč ime starodavnega ljudstva Muisca za njihovega vladarja! Muisce so svoje vladarje po tradiciji in starih šegah kronali pri jezeru Guatavita. Novega vladarja so potresli z zlatim prahom, on pa je nato na splavu odplul na sredo jezera, kjer je v dar bogovom odvrgel svoja "zlata" oblačila, smaragde in druge dragocenosti. Španski osvajalci očitno zgodbe niso razumeli v celoti, zato so verjeli, da je tam nekje, sredi amazonskega pragozda. Koliko pogumnih mož, ne le španske krvi, je nasedlo in se odpravilo v nevarni pragozd iskat mesto, ki je skrivalo neizmerno bogastvo! Tudi sloviti Pizzaro, najkrutejši med osvajalci. Čeprav El Dorada nihče ni našel (kako naj ga tudi bil?), je mit preživel - in pustolovci menda še danes blodijo po pragozdu in iščejo zaklade, ki jih ni.
Ko je nekako obveljalo, da El Dorada v pragozdu ni, je hitro nastal drugi mit, češ da se mesto skriva na dnu jezera. Ko tudi poskusi izsušitve jezera niso prinesli uspeha, je mit počasi utonil v pozabo, nanj pa spominjajo številne legendarne zgodbe, še bolj pa imena vsega mogočega, ki obiskovalce vabijo s slavnim imenom El Dorado.
Slavni Kolumbijci
Kolumbijci so očitno mešanci z dobrimi geni, o tem nam priča seznam slavnih ljudi, s kakršnim se ne ponaša preveč narodov in držav. Ker je prostor omejen, bomo večino pustili po strani (nogometaše, pevce, politike …), omenili pa le nekaj najbolj slavnih.
Nikakor ne moremo mimo Simona Bolivarja, najzaslužnejšega bojevnika za osvoboditev izpod španske oblasti. Bolivar je bil sicer rojen v Venezueli, a je večino življenja preživel v Kolumbiji, leta 1819 pa je postal tudi prvi predsednik osvobojene Velike Kolumbije, politične tvorbe, ki je vsebovala ozemlja današnje Kolumbije, Venezuele, Paname, Ekvadorja ter delov Peruja in Brazilije. Bolivarja še danes štejejo za ključno osebo pri osamosvajanju številnih južnoameriških držav, njegova vladavina pa kljub vsemu ni trajala dolgo, predvsem zaradi naprednih, skoraj komunističnih idej, ki se takrat še niso mogle prijeti. So pa toliko bolj zaživele v modernih časih, ko, predvsem Venezuela, stopa po njegovih usmeritvah.
Gabriel Garcia Marquez je eden najslavnejših pisateljev moderne dobe, oče magičnega realizma, leta 1982 tudi Nobelov nagrajenec. Marquez, Kolumbijci mu ljubkovalno rečejo Gabo, je Kolumbijo, njena majhna mesteca, predvsem pa prebivalce dvignil na piedestal - in prav zaradi njega smo to magično deželo začeli spoznavati bolje. Namišljeno mesto Macondo, kjer se odvija njegov slavni roman Sto let samote, pa tudi v resnici obstaja, le da se imenuje Aracataca.
Fernando Botero je bil slikar in kipar, ki je ustvarjal v značilnem slogu Boterismo, kjer prikazuje ljudi in figure v velikem, pretiranem obsegu. Velja za najbolj priznanega in citiranega umetnika iz Latinske Amerike, njegovo umetnost je mogoče najti na zelo vidnih mestih po vsem svetu (denimo Park Avenue v New Yorku ali Elizejske poljane v Parizu). Sebe je imenoval za najbolj kolumbijskega med vsemi kolumbijskimi umetniki, svojo ljubezen do domovine pa je dokazal s svojimi deli, a tudi z lastno zbirko del tujih umetnikov, ki jih je brezplačno podaril domovini. V Bogoti najdete imeniten muzej (ogled brezplačen!), sredi Medellina (tam je bil rojen) pa osrednji mestni trg, na katerem se bohoti 23 njegovih kipov. Fascinantno! Njegova dela najdete tudi v vseh večjih kolumbijskih mestih, so pa tako prepoznavna, da jih ne morete zgrešiti ali zamenjati za dela kakšnega drugega slavnega umetnika.
Kolumbija - da ali ne?
Nekajtedenski potep po Kolumbiji sva z ženo zaključila z mešanimi občutki, z mnogimi za, pa tudi mnogimi proti. Najprej o ljudeh, ki so tako različni od nas, prebivalcev zahodnega sveta, da potrebuješ kar nekaj časa, da se jih sploh navadiš. Kolumbijci so, tako kot večina Latinoameričanov, neverjetno ležerni. Z drugimi besedami to pomeni, da se jim nikamor ne mudi, da čas dojemajo povsem drugače, da tam urniki ali dogovorjeni časi preprosto ne veljajo. Za opravila, ki jih pri nas opraviš v minuti, jih tam potrebuješ vsaj pet (denimo plačevanje na blagajni v supermarketu). Ko se navadiš, gre, pred tem pa trpijo živci.
Kolumbijska hrana ni nič posebnega, čeprav bi morda pričakovali drugače. Je izredno enolična: na celini je glavna jed bandeja paisa, ko ti na krožnik vržejo zajemalko riža s kokosom (torej nekoliko sladkega), malo praviloma sladkane solate, zajemalko fižolove omake, malo avokada, rezino ali dve popečene jedilne banane in kos mesa, ki je tvoja edina možnost izbire. Sadja ni pretirano, obožujejo pa razne ocvrtke, ki jih prodajajo kar na ulici. In tako v krog, vse v slogu bandeje paise. Na morju je bolje, saj pri mesni izbiri prevladujejo ribe ali morski sadeži, ki si jih lahko privoščiš po zelo zmernih cenah. Kar je pomembno: Kolumbija namreč sploh ni poceni! Cene skoraj dosegajo slovenske, ponekod, predvsem v glavnih mestih ali turističnih središčih, jih celo presegajo. Originalnih izdelkov skorajda ni, prevladuje cenena roba, ki je praviloma še slabše kakovosti od kitajske v naših krajih. Tudi s čistočo se Kolumbijci ne morejo ravno pohvaliti. Če jih skušaš oceniti z našimi očmi, bi jih stlačil v skupino zmernih lenuhov.
Posebna zgodba je glasba. "Z njo se rodimo, z njo živimo, z njo bomo umrli", ti radi povedo. Glasbo slišiš povsod, zelo priljubljeni so prenosni radiji. Neredko srečaš človeka, ki gre sam po ulici in v rokah nosi radio, iz katerega doni glasba na ves glas. Prevladujejo španski šlagerji ali nekakšna domača narodno-zabavna glasba. Še ena težava za evropska ušesa.
Malo te zmoti tudi varnost, čeprav ti droge ne ponujajo prav na vsakem koraku, pa je vsak belec potencialna denarnica in torej cilj malih tatičev. Dekleta, v nasprotju s splošnim mnenjem, niso prečudovita, še manj pa najlepša med vsemi narodi, kot jih uvrščajo razne ankete. Zanimivo, daleč najlepše in najbolj postavne so očitno tiste, ki se odločijo za poklic policistke.
Po drugi strani pa: večina Kolumbijcev je neverjetno prijaznih in komunikativnih. So takoj za klepet, kjer ti razložijo vse mogoče. Dežela ima prečudovito naravo, že opisana čudesa, je neverjetno barvita in pisana. Če je hrana bolj tako tako, pa so imenitni njihovi koktajli in naravni sokovi, za tiste, ki se branite žlahtne kapljice. Ljubitelji vina boste razočarani, ljubitelji piva potešeni, ljubitelji žganja pa navdušeni.
Skratka, tisti, ki imate radi Instagram potovanja z agencijami, boste tam prišli na svoj račun, tisti, ki radi potujete po svoje, pa … Poznam kar nekaj boljših krajev. Pa tudi slabših, da ne bo pomote.
