Zakaj francoski dijaki blokirajo šole in kaj je v ozadju protestov?

Od konca septembra dijaki po vsej Franciji protestirajo zaradi preslabega financiranja izobraževanja in pomanjkanja učiteljskega kadra. Blokirajo tudi dostop do številnih srednjih šol. Gibanje se je na nekaterih mestih sprevrglo v nasilje, v katerem so protestniki in izgredniki poškodovali na stotine dijakov, učiteljev in policistov. Policija je aretirala na tisoče ljudi, med njimi tudi neznano število zunanjih izgrednikov.

Protestniki se pritožujejo zaradi pomanjkanja osebja in propadajočih prostorov v državnih licejih, ki jih obiskujejo mladi med 15. in 18. letom. "Včasih naši učitelji manjkajo po več tednov, ne da bi jih kdo nadomeščal," je za BBC povedala pariška dijakinja Madalena. Dodala je, da je v šolskih stavbah med nedavnimi vročinskimi valovi postalo neznosno vroče.

Dijaki izražajo tudi druge pritožbe. Nekateri zamerijo prepoved mobilnih telefonov ali dolg pouk, ki ponekod traja tudi do 18. ure. Dodatno nezadovoljstvo povzroča francoska spletna platforma Parcoursup, ki dodeljuje mesta v visokem šolstvu. Približno 80 odstotkov vsake generacije opravi maturo, kar ji omogoča vpis na univerzo, vendar ne nujno na želeno smer. To vodi v boj za zaželene študijske programe in tesnobo, osredotočeno na sistem Parcoursup, ki ga mnogi vidijo kot netransparentnega.

So v ozadju razmere ali kaj drugega?

Čeprav so pritožbe resnične, se mnogi sprašujejo, ali same po sebi pojasnjujejo obliko protestnega gibanja in stopnjo nasilja. Nedavno poročilo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) kaže, da francoska vlada za dijaka v liceju porabi več kot znaša povprečje Evropske unije. Pomanjkanje učiteljev je res akutno, vendar naj ne bi bilo hujše kot drugod. Po merilih OECD so razmere celo blažje, saj ostaja nezapolnjenih manj delovnih mest, čeprav francoski učitelji prejemajo razmeroma nizke plače.

Dolgi šolski dnevi so težava za francoske učence, vendar OECD pravi, da so predvsem posledica dolgih odmorov za kosilo in zapletenih urnikov. Ta podaljšan dan je že dolgo problem francoskega šolskega življenja in težko pojasni sedanji izbruh nezadovoljstva. Tudi pritisk zaradi disfunkcionalnega visokošolskega sistema ne ponuja celotnega odgovora, saj v večini evropskih držav 80 do 90 odstotkov mladih konča srednjo šolo in tekmovalnost povzroča stres tudi drugod.

Notranji minister Laurent Nunez opozarja, da te pritožbe ne pojasnijo, zakaj je gibanje po številčnosti in nasilju postalo brez primere. Obseg protestov je še toliko bolj presenetljiv, ker udeleženci prevzemajo precejšnja tveganja. Poudaril je, da je blokiranje šole ali univerze s silo kršenje zakona. Predsednik vlade Sebastien Lecornu je dejal, da varnostne sile nimajo ukaza, naj se spopadajo z dijaki, temveč le uveljavljajo zakon.

Moč francoske ulice

Da bi razumeli protest dijakov, moramo pogledati onkraj zabarikadiranih šolskih vrat in razumeti francosko politično tradicijo. Protesti v Franciji so nekaj posebnega. Nemalokrat so nasilni, tudi zgodovino žrtev imajo. V Franciji moč pogosto prebiva na ulici v enaki meri kot v izvoljenih organih. Dijaki to očitno dobro vedo. V preteklosti so množična zborovanja tudi večkrat prinesla dodatna finančna sredstva in dodatno osebje za šole.

Oktobra 1990 so protesti prisilili vlado, da je za liceje sprostila protivrednost 1,2 milijarde evrov v današnjem denarju. Oktobra 1998 je pol milijona dijakov korakalo po Franciji, kar je prineslo skoraj milijardo evrov za obnovo šol in 14.000 dodatnih zaposlenih. Študentski protesti so večkrat premagali vladne reforme, na primer prenovo univerz leta 1986 in nižjo minimalno plačo za mlade leta 1994. Leta 2006 je vlada po tednih blokad umaknila zakon, ki bi olajšal zaposlovanje in odpuščanje mladih. Tudi odrasli Francozi so dokazali, da lahko ulica premaga izvoljene uradnike, kar je pokazal upor rumenih jopičev.

Vlada s prazno blagajno

Trenutno razmerje moči navidezno ustreza dijakom. Anketa televizije BMF kaže, da 72 odstotkov Francozov meni, da so zahteve dijakov legitimne, 55 odstotkov jih podpira gibanje. Protestniki, ki jih podpirajo številni učitelji, sindikati in levičarski politiki, torej imajo pobudo.

Vlada po drugi strani še nikoli ni bila šibkejša. Po devetih letih na oblasti je Emmanuel Macron izjemno nepriljubljen. Na naslednjih predsedniških volitvah spomladi 2027 ne more več kandidirati. Zmaga se raziskavah nasmiha skrajni desnici in Marine Le Pen. Macronove pretekle poteze, ko je v obupu skušal ustaviti porast skrajne desnice, so ohromile že tako načet in neenoten parlament. Lecornuja mediji in javnost opisujejo kot najšibkejšega premierja. Skozi parlament mu ne uspe spraviti niti proračuna. 

Vendar se lahko prav ta šibkost izkaže za prednost v njegovem obračunu z dijaki. Ker se sooča z naraščajočimi stroški zadolževanja, primanjkljajem v višini 5,4 odstotka BDP in najvišjim javnim dolgom po štiridesetih letih prejšnjega stoletja, je premier finančno in politično ohromljen. V nasprotju s svojimi predhodniki, ki so popustili pod hudim pritiskom ulice, trenutno nima česa ponuditi.