Zmago Gomzi
Ne spomnim se, kdaj me je smrt tako močno pretresla kot tisti trenutek, ko sem minuli petek zjutraj izvedel, da se je ponoči iztekla življenjska pot univerzitetnega diplomiranega novinarja Zorana Milovanovića - mojega dolgoletnega novinarskega sopotnika in predvsem velikega prijatelja. Zoki, kot smo ga klicali poklicni kolegi in prijatelji, je v zadnjem času imel težave s srcem, zaradi česar je moral na operacijo v UKC Maribor, po njej so se pojavile še druge zdravstvene težave, ki so povzročile, da je njegovo srce omagalo. Pogreb bo danes ob 11.30 na pobreškem pokopališču v Mariboru.
Zoran Milovanović (19. 8. 1953) je bil v letih od 1986 do 2023, ko se je upokojil, športni novinar in radijski ustvarjalec na Radiu Maribor, kjer je zasnoval temelje športne redakcije. Znan je bil po svojem delu in spremljanju mariborskega in tudi siceršnjega športnega dogajanja. Ob svojem slovesu od mikrofona je pripravil poseben, poetičen avtobiografski razmislek z naslovom Zoranova pot v neznano, v katerem se je ozrl na svojo bogato novinarsko pot. Priznanji, Cizljeva plaketa leta 2014 in nagrada RTV Slovenija za izjemne delovne dosežke leta 2023, sta dokaz njegovega edinstvenega novinarskega ustvarjanja.
Čeprav je bilo v življenju Zorana Milovanovića tudi nekaj grenkih obdobij, se je vselej znal postaviti na noge. Kot denimo leta 1971, ko je v Nemčijo, kjer se je ustalil in kjer živi še sedaj, odpravil dobro leto mlajši brat Mišo, ali leta 1976, ko je oče Božidar kot nekdanji odlični mariborski boksar, tudi slovenski prvak, odpotoval v Mali in čez nekaj let v Gabon, kjer je deloval kot boksarski trener in menedžer in bil v tej vlogi tudi na več olimpijskih igrah. Od tedaj je Zoran živel z mamo Danico, ki je leta 2007 umrla, oče pa je umrl pred dobrimi desetimi leti in je pokopan v Gabonu.
Zoran Milovanović ni bil le sijajni novinar, bil je veliko več
Zokija sem poznal dolga leta, poleg prijateljstva, ki sva ga negovala zunaj športnih objektov, sva pogosto sedela eden ob drugem na športnih tekmah v dvorani Tabor, dvorani Lukna in še kje - on v vlogi novinarja Radia Maribor, jaz v vlogi sodelavca časnika Večer. V vsak neposredni prenos je vpletal tudi zanimive podatke, tako da so si radijski poslušalci lahko ustvarili širšo celoto o dogajanju na igrišču. Njegovi prenosi so bili pronicljivi, iskrivi, čustveni, včasih tudi kritični, saj je veljal za kritičnega opazovalca ne samo športa, tudi ljudi in okolja, znal je presoditi, kaj povedati poslušalcem in česa ne. Zanj si bili vsi športi pomembni. Ob številnih izjemnih neposrednih prenosih s tekem doma in v tujini je za radijske poslušalce pripravil tudi številne edinstvene potopise. Občasno je pisal tudi za Večer.
Ni bil le sijajni novinar, bil je veliko več. S široko razgledanostjo in z bogatimi izkušnjami in znanjem je bil v pomoč vsem stanovskim kolegom, predvsem pa mlajšim, ki jim je bil vzor, številnim pa tudi mentor. Bil je hudomušen in dobrodušen človek, a če se mu kaj ni zdelo prav, je tudi vzkipel. Njegov delovni dan je običajno mineval v trikotniku dom, Radio Maribor, dvorana Tabor.
Dragi Zoki! Kot novinar sem bil tvoj sopotnik tudi na številnih tekmovanjih v tujini, od koder sva poročala vsak za "svoj" medij. Glede na to, da sva se veliko družila, sva zgradila pristen medsebojni odnos, ki je temeljil na prijateljstvu in spoštovanju. Vsako potovanje v tujino je bilo zame prijetno tudi zaradi tega, ker si ga znal začiniti s številnimi podatki iz zgodovine mesta ali kraja, kjer sva bila, saj si bil velik poznavalec zgodovine, ki je bila tvoj konjiček. Kot je bil namizni tenis, za katerega si bil izjemno nadarjen, a si končal z njim, ko si odšel študirat v Ljubljano. Malokdo ve, da je ekipa ŽNTK Maribor, za katero sta ob tebi igrala še Miran Savnik in Danilo Klinger, leta 1971 osvojila naslov mladinskega prvaka tedanje Jugoslavije.
Kaj naj še napišem o bridkem slovesu. Ponosen sem, da sem bil desetletja tvoj poklicni sopotnik in predvsem prijatelj. Počivaj v miru.
