Nastop zagovornikov "prisilnega dela" na RTV je pokazal, kako malo nekateri razumejo življenje ljudi, ki prejemajo socialno pomoč. Sam lahko o tem veliko povem, saj sem bil dolgo časa prejemnik te pomoči. V tem obdobju nisem "lenaril". Izobraževal sem se, iskal zaposlitev in opravljal različna prostovoljna dela. Raje bi se redno zaposlil ali vključil v javna dela, vendar takrat zaradi zloglasnega "zujfa" zame ni bilo ustreznih rešitev. Pri iskanju zaposlitve sem se večkrat znašel v protislovnem položaju: za nekatera delovna mesta sem bil zaradi visoke izobrazbe "prekvalificiran", za druga pa nisem izpolnjeval zahtevanih pogojev.
Že od nekdaj sem si želel delati v osnovni šoli. Razmišljal sem, da bi lahko začel pri varstvu otrok v podaljšanem bivanju, vendar so mi pojasnili, da je šolstvo del javnega sektorja, kjer veljajo stroge omejitve zaposlovanja, bodisi zaradi zujfa, bodisi zaradi administrativnih predpisov. Pri varstvu in podobnih nalogah so se raje zanašali na študente na praksi ali na ljudi, ki so opravljali pripravništvo. Poskusil sem tudi v knjižnici. Odgovor je bil podoben. Ob tem so od mene zahtevali še različna dokazila o ustrezni pedagoški ali strokovni usposobljenosti.
A ni zanimivo, da mora čistilka v šoli izpolnjevati zakonske pogoje glede nekaznovanosti, medtem ko za kandidiranje za poslanca potrdilo o nekaznovanosti ni potrebno. Od ljudi, ki skrbijo za čistočo šolskih prostorov ter s tem prispevajo k zdravemu in varnemu okolju za naše otroke, zahtevamo ustrezna dokazila. Od kandidatov, ki želijo odločati o naši usodi, pa takšnega potrdila ne zahtevamo. To razliko v merilih težko spregledam, še posebej danes ko poslušam naše vrle politike, s kakšno lahkoto presojajo poštenost in delavnost vseh drugih.
Nazadnje sem le dobil priložnost, vendar v obliki prostovoljnega dela v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Tam sem sprejemal obiskovalce in opravljal različna hišniška dela. Galerija ni imela stroškov za moje plačilo, saj sem prejemal denarno socialno pomoč in dodatek za prostovoljno delo. S temi prejemki sem lahko pokrival življenjske stroške in izdatke, povezane s študijem. Prostovoljno delo pa mi je omogočalo, da sem ostajal dejaven, vključen v družbo in povezan z okoljem. Takšno obliko dejavnosti in vključevanja je podpirala tudi moja socialna delavka.
Vendar je bil obseg prostovoljnega dela omejen: opravljal sem ga lahko največ trideset ur na mesec. Takratna direktorica se je zavedala, da ne bi bilo pošteno, če bi za bistveno manj denarja opravljal enako delo kot redno zaposleni. Pazila je tudi, da prostovoljstvo ne bi postalo nadomestilo za plačano zaposlitev in da me ne bi pri tem izkoriščali. Za tak odnos sem ji še danes hvaležen. Žal pa takšne empatije ne moremo pričakovati povsod in od vseh.
Ko sem iskal druge možnosti za redno zaposlitev, med drugim tudi v proizvodnji, sem pogosto slišal, da sem prekvalificiran. Zakaj bi vlagali čas, denar in trud v moje uvajanje, če bi jih lahko zapustil takoj, ko bi se pojavila priložnost, primernejša moji izobrazbi? Nikoli ne bom pozabil odgovora direktorja nekega podjetja na Koroškem, ki mi je rekel, da bi ga bilo sram zaposliti visoko izobraženega človeka na delovnem mestu, za katero zadostuje srednja poklicna izobrazba. Takšnih pogovorov je bilo ogromno. Toda na papirju se vseh teh poskusov, zavrnitev in zaprtih vrat ni videlo. Tam je pisalo le, da sem brezposeln in prejemam socialno pomoč.
Kdor bi takrat pogledal samo moj status, bi me lahko brez težav uvrstil med ljudi, o katerih so včeraj na televiziji govorili s tolikšnim prezirom. V tej naši šentflorjanski dolini je za marsikoga vsak človek, ki ne drži lopate v rokah, že kar lenuh, delomrznež ali prevarant. Za vsako številko v evidencah socialne pomoči pa stoji človek: z imenom, življenjsko zgodbo in težavami, ki jih rešuje po svojih zmožnostih. Vseh teh okoliščin od zunaj ne poznamo, saj tega številke v statistikah ne razkrivajo. Ljudje tudi niso dolžni javno razgaljati svojega zasebnega življenja, da bi si zaslužili osnovno socialno varnost in spoštovanje. Zato se mi zdi zamisel o javni objavi imen prejemnikov socialne pomoči gnusna in zavržna. S tem bi ljudi zaradi njihove socialne stiske postavili na sramotilni steber ter jih izpostavili obsojanju, poniževanju in nadlegovanju. V takšnih pozivih pa prepoznavam nevarno spodbujanje k javnem linču.
Osnovna varnost za vztrajanje
Mislim, da bi morali kot družba socialno državo razumeti kot solidarno skupnost, ki človeku v stiski ponudi varnost in možnost, da si opomore. Podobno kot mati, ki svojemu otroku odpre vrata, ko potrebuje pomoč in zavetje. Pogojevanje takšne pomoči lahko doseže nasproten učinek. Čeprav sem poznal veliko ljudi, tudi vplivne politike, na levi in desni, sem naletel na malo zanimanja za svojo zgodbo. Pogosto sem imel občutek, da sem le številka v evidenci ali črtica na papirju. Zato sem se še toliko odločneje oprijel svojega načrta, kako se izkopati iz težav. Socialna pomoč mi je zagotavljala osnovno varnost, da sem pri tem lahko vztrajal.
Seveda prihaja tudi do zlorab socialne pomoči. Te je treba preprečevati in obravnavati posamično. Toda uvedba obveznega dela, ki ga sam razumem kot prisilno, še ne zagotavlja njihove odprave. Tisti, ki želijo pravila izigravati, bodo še naprej iskali načine, kako to početi, breme novih zahtev pa bodo občutili tudi ljudje, ki pomoč upravičeno potrebujejo in si ponižujočega odnosa res ne zaslužijo.
Meni je socialna pomoč omogočila, da sem ohranil osnovno življenjsko stabilnost in dokončal doktorat. Ob tem mi je pomagala ohraniti tudi osebno neodvisnost. Nisem bil odvisen od posameznika, ki bi mi "zrihtal" službo in nato v zameno pričakoval usluge, lojalnost ali podrejenost. Opiral sem se lahko na javni sistem podpore, ki mi je omogočal, da sem samostojno odločal o svoji prihodnosti. Za to sem socialni državi hvaležen. Prav zato se mi zdijo trditve, da socialna pomoč ustvarja odvisnost od države, zgrešene. V mojem primeru je prav ta podpora povečala mojo samostojnost: omogočila mi je nadaljevanje izobraževanja, izboljšanje zaposlitvenih možnosti in nazadnje pot do zaposlitve. Pomemben del zaslug pri tem imajo tudi socialne delavke in delavci ter zaposleni na zavodu za zaposlovanje, ki so me spoznali, mi prisluhnili in v mojem nadaljnjem izobraževanju prepoznali možnost za izboljšanje mojega položaja. Zaupali so moji intuiciji in verjeli, da mi lahko uspe. V mojem primeru se je njihovo zaupanje obrestovalo.
Seveda na tej poti ni bilo lahko. Ponavljajoče se dokazovanje mojih dobrih namenov in pojasnjevanje lastnega položaja sta mi povzročala pritisk in občutke krivde. Hkrati sem živel v negotovosti, saj nisem vedel, ali bom zaposlitev sploh kdaj našel. Tudi uspešno dokončan doktorat mi je ni zagotavljal. Zato težko verjamem ljudem, ki govorijo, kot da so vedno imeli vse odgovore in prihodnost povsem v svojih rokah. Še posebej me motijo politiki, ki nastopajo, kot da so pojedli vso pamet tega sveta, življenjskim zgodbam ljudi pa niso pripravljeni niti prisluhniti, kaj šele razumeti njihove stiske. Ta jim prevečkrat služi za lastno poveličevanje in nabiranje političnih točk. Enkrat razglašajo, kako je treba pomagati slovenskim revežem, drugič pa prav tem ljudem nalagajo nova bremena in obveznosti. Ob takšnem ravnanju njihove besede o skrbi za ljudi težko jemljem resno.
Iz lastnih izkušenj vem, koliko lahko človeku pomenijo pomoč, zaupanje in možnost, da razvije svoje sposobnosti. Socialna pomoč mi je omogočila, da sem dokončal izobraževanje, našel zaposlitev in se postavil na svoje noge
S svojo zgodbo želim pokazati, kaj vse lahko podpora omogoči človeku, ki pomoči ne zlorablja, ampak dela na tem, da jo čim prej omeji oz. odpravi. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da imamo ljudje različne zmožnosti, okoliščine in življenjske poti. Nekateri potrebujejo pomoč le za krajši čas, drugi mnogo dlje, nekateri pa vse življenje. Njihovo dostojanstvo zaradi tega ni prav nič manjše. Človekove vrednosti ne moremo meriti z njegovimi izobraževalnimi ambicijami, zaposlitvijo ali višino zaslužka. Solidarnost pomeni tudi, da stojimo ob strani ljudem, katerih zgodbe nimajo razpleta, ki bi ga družba prepoznala kot uspeh. Vsak človek naj ima možnost iskati svojo srečo in smisel življenja po svoje, tudi kadar na tej poti potrebuje pomoč drugih.
Če bi meni takrat vsilili neko prisilno delo, ki bi mi oteževalo dokončanje izobraževanja, bi lahko izgubil še tisto malo upanja, ki me je držalo pokonci. Zato me skrbi politika, ki pri ljudeh najprej išče razlog za kaznovanje, še preden poskuša razumeti njihov položaj in možnosti. V tem prepoznavam vračanje k miselnosti, po kateri je človek za svojo stisko že vnaprej kriv sam in ga je treba predvsem disciplinirati in usmerjati. Bomo to res dopustili?
Solidarnost pomeni tudi, da stojimo ob strani ljudem, katerih zgodbe nimajo razpleta, ki bi ga družba prepoznala kot uspeh
In da se razumemo: v košnji trave, pobiranju smeti ali skrbi za starejše ne vidim nič ponižujočega. Vsa ta dela so potrebna in zaslužijo spoštovanje. So pomembna dodana vrednost. Tudi sam sem v življenju opravljal različna fizično zahtevna in umazana dela. Ob tem mi je veliko pomenilo upanje, da bom nekoč dobil priložnost za zaposlitev, ki bo bližja mojim željam, zanimanjem in izobrazbi. Takšne priložnosti ne pridejo čez noč. Prav socialni sistem, ki ga nekateri danes tako radi obsojajo kot ostanek socializma, mi je zagotavljal potrebno oporo, da sem lahko vztrajal pri svojem načrtu, iskal svojo pot in si postopoma ustvaril drugačno prihodnost.
Vladna stran tako imenovano "družbenokoristno delo" predstavlja kot novo rešitev. Zame pa je sporno, če mora človek to delo opravljati v zameno za osnovno socialno varnost, brez plače in pravic iz zaposlitve, medtem ko je nekdo drug za enako delo zaposlen, prejema plačo in se mu šteje delovna doba. Ob tem se odpirajo tudi povsem konkretna vprašanja: kako bosta zagotovljena varnost pri delu in ustrezno zavarovanje ter kdo bo odgovoren ob morebitni poškodbi? Če družba to delo potrebuje, naj zanj zagotovi ustrezno plačilo in poštene delovne pogoje. Sicer ustvarjamo neenakost med ljudmi, ki opravljajo enako delo, in odpiramo vrata novim oblikam izkoriščanja.
Resni moralni alarm
Ravno zato dvomim o iskrenosti namenov predlagateljev referenduma. Prejemnike socialne pomoči prikazujejo, kot da so eden glavnih vzrokov za težave v tej državi. Tudi če bi vsem, ki so sposobni delati, uspeli zagotoviti zaposlitev po njihovih željah, s tem še zdaleč ne bi rešili širših družbenih problemov. Zlorabe je treba ugotavljati in odpravljati na podlagi konkretnih dokazov. Njihovo posploševanje na vse prejemnike pa po mojem predvsem preusmerja pozornost in spodbuja nezaupanje do ljudi v stiski. Od resne socialne politike pričakujem, da bo ustvarjala možnosti za dostojno zaposlitev in pomagala odpravljati ovire, zaradi katerih ljudje dela ne morejo dobiti.
Prav zato bom glasoval proti, saj iz lastnih izkušenj vem, koliko lahko človeku pomenijo pomoč, zaupanje in možnost, da razvije svoje sposobnosti. Socialna pomoč mi je omogočila, da sem dokončal izobraževanje, našel zaposlitev in se postavil na svoje noge.
Prejemnikov socialne pomoči ni dopustno kar povprek označevati za prevarante, lenuhe in lažnivce. Ob takšnem moraliziranju se včasih vprašam, ali nekateri druge sodijo predvsem po sebi? Še posebej me moti, da vladna stran, ki želi zaostrovati pogoje za ljudi v socialni stiski, obenem tolerira nekega poslanca, katerega podjetje delavcem ni izplačevalo plač in zanje ni poravnavalo prispevkov. Kako verodostojno je pridiganje o vrednotah dela, če ob neplačanem delu in kršenju pravic zaposlenih politična odgovornost ostaja postranska stvar?
Takšna dvojna merila so zame resen moralni alarm in razlog za nezaupanje v namene predlagateljev referenduma. V načinu, kako ga zagovarjajo, prepoznavam umazano politično igro: izkoriščanje občutka za pravičnost, jeze in nezadovoljstva ljudi ter njihovo usmerjanje proti tistim, ki nujno potrebujejo pomoč in razumevanje. Politika, ki od najranljivejših zahteva vedno nova dokazila o njihovi poštenosti, bi morala najprej pokazati, da zna odgovornost zahtevati tudi od svojih političnih hlapcev.
In preden se spet pojavijo očitki, zakaj nekdo študija ni dokončal v roku ali zakaj česa ni naredil drugače, se raje vprašajte: koliko v resnici veste o življenju človeka, ki mu sodite? Ne poznate vseh njegovih okoliščin, ovir in prizadevanj. Pomislite, kako bi se počutili sami, če bi vas nekdo presojal zgolj na podlagi drobca vaše življenjske zgodbe? Nihče vam ni dolžan razgrniti svoje celotne zasebnosti, da bi si zaslužil dostojanstveno obravnavo. Presojo upravičenosti do socialne pomoči raje prepustimo pristojnim socialnim službam, saj za to že obstajajo ustrezni mehanizmi in sankcije. Pole tega statistika dokazuje, da imamo vsako leto vedno manj takih ljudi, ki so odvisni od socialne pomoči, kar pomeni, da sistem očitno dobro deluje, zakaj bi ga torej uničevali? Sicer pa moramo v svobodni družbi pustiti tudi dovolj prostora za različne življenjske poti. Tako kot ne morejo biti vsi odličnjaki v šoli, ne morejo biti vsi uspešni podjetniki. Vsak človek je sam kovač svoje sreče.
Sam sem dobil priložnost, da sem ob podpori države in dobrih ljudi našel svojo pot in jo okronal z uspehom. Hvala vsem, ki ste mi pri tem pomagali in verjeli vame. Želim si, da bi takšno priložnost ohranili tudi za druge. Zato bom 11. oktobra glasoval proti predlogu, v katerem vidim spodkopavanje socialne države ter uvajanje prisile in kaznovanja ljudi v stiski. Iz lastne izkušnje vem, koliko lahko človeku pomenijo podpora, zaupanje in možnost, da najde svojo pot do uspeha in sreče v življenju.
