Po dolgih napovedih (in precej čakanja) se bo vendarle začelo! Že v sredo bodo v Budimpešti povlekli prve poteze na tako imenovanem ciklusu turnirjev pod imenom Totalni šah (Total Chess). Kaj pa je to takšnega, porečete? Zgolj še en ciklus turnirjev v poplavi podobnih, ki bo v vrhunski šah vnesel še več zmede? Kot kaže, tokrat le ne bo tako. Totalni šah je dobro premišljen, revolucionarni projekt, ki naj bi že v nekaj letih postavil stvari v šahu na glavo. Namesto svetovnih prvakov v tej ali oni zvrsti (sedaj imamo klasičnega, hitropoteznega pa tistega v pospešenem šahu in še kakšnega) naj bi vse te naslove postopoma združili v enega samega. Da bi bilo končno vsakomur jasno, kdo je kdo in koga sploh smemo poimenovati svetovni prvak.
Pojem svetovni prvak v šahu je namreč tisto, kar poganja razvoj igre že 140 let, vse od prvega dvoboja za naslov, leta 1886, ko je Wilhelm Steinitz premagal Johannesa Zukertorta in so ga kot prvega tudi uradno okronali. Saj smo že prej imeli šahovske vladarje, spomnimo se le Andreja Danicana Philidorja konec 18. stoletja ali Adolfa Anderssena in Paula Morphyja v 19. stoletju. Nihče, prav nihče jim naslova najboljšega ni oporekal, le šahovska javnost še ni dozorela toliko, da bi tudi uradno uvedla naslov najboljšega.
Po Steinitzu se je na tronu zamenjalo veliko imen in večina med njimi je bila v času vladanja tudi najboljša na svetu. Ko so uvedli ratinški sistem (v začetku sedemdesetih) praviloma tudi številka ena na tem prestižnem seznamu. Do majhnih odstopanj je seveda prihajalo: peti prvak Max Euwe je leta 1935 pač izkoristil krizo velikega prvaka Aleksandra Aljehina, Anatolij Karpov je leta 1975 sedel na tron, potem ko se je Bobby Fischer prostovoljno odrekel obrambi naslova, čeprav je bil še vedno prepričljivo prvi na jakostni lestvici.
Ko je leta 2000 Vladimir Kramnik senzacionalno premagal Garija Kasparova, mu je še vedno gledal v hrbet na ratinškem seznamu. Vse do Magnusa Carlsena, ki je prvak postal leta 2013, naslov nekajkrat ubranil, potem pa se naveličal in leta 2023 tudi sam predal naslov brez boja. In vnesel neverjetno zmedo: ni se umaknil iz turnirskih aren kot nekdaj Fischer, temveč je še naprej igral, zmagoval, osvajal naslove v hitropoteznem in pospešenem šahu, le klasičnega ni želel več braniti, čeprav je vseskozi prepričljivo prvi na jakostni lestvici. Naslednji prvak, Kitajec Ding Liren, je naslov branil z osemnajstega (!) mesta, aktualnega, doslej najmlajšega Domaradža Gukeša še med dvajsetimi najboljšimi ne najdemo. Kar je na nek način šahovska antireklama, na dogajanje pa črno gleda marsikdo, predvsem veliki sponzorji.
Totalni šah naj bi stvari postavil nazaj na svoja mesta. Za kaj sploh gre? Pri tem načinu tekmovanja bodo namreč seštevali točke v klasičnem, pospešenem in hitropoteznem šahu, zmagal pa bo najboljši v seštevku vseh treh. Že res, da bo klasični šah nekoliko krajši (le 45 minut za partijo, ob 30 sekundah dodatka za odigrano potezo), zato pa bo štel največ. Štiri točke za zmago, dve za remi. Pri pospešenem (15 minut + deset sekund dodatka za odigrano potezo) bo zmaga štela dve točki, remi pa eno, pri hitropoteznem (tri minute plus dve sekundi za odigrano potezo) pa točka za zmago in polovička za remi. Na vsako klasično partijo so na sporedu dve pospešeni in štiri hitropotezne, tako da je točkovanje po disciplinah uravnoteženo.
Gotovo se vprašujete, zakaj sploh vse te čarovnije? Zaradi Magnusa Carlsena, seveda! Njegovo veličanstvo je namreč potrdilo nastop, šahovska javnost pa si želi, da bi se stvari okrog teh poimenovanj končno uredile. Bo tokratni eksperiment uspel? Zavedati se moramo, da tudi Magnus Carlsen, čeprav še zdaleč ni star (čez nekaj dni jih bo dopolnil 36), ne bo večno na sceni. In po njem bodo o častnem naslovu znova odločala naključja. Če se končno ne pojavi nekdo, ki ga bomo videli kot naslednika Bum-bum Magnusa.
Schroeder – Nimcovič, Berlin 1903
V soboto je minilo 140 let od rojstva Arona Nimcoviča, šahovskega velikana, ki sicer nikdar ni sedel na šahovski prestol, je pa k razvoju šahovske igre prispeval ogromno. Tokratna partija je iz njegovih kadetskih dni, ko je iz rodne Latvije prišel na šolanje v Berlin, od koder se je pozneje preselil v København.
1.e4 e5
Čez leta bo Nimcovič to potezo skoraj preziral in propagiral različne druge, polodprte otvoritve ter razlagal, da se za središče lahko borimo tudi brez neposrednega postavljanja kmetov tja.
2.Sf3 Sc6 3.Lb5 f5
Oster Jaenischev gambit, ki ga bo čez pol stoletja iz naftalina potegnil naš Bruno Parma, pozneje pa ga bodo posnemali številni vrhunski šahisti.
4.Lc6
Teorija danes bolj priporoča 4.Sc3 ali 4.d3.
4...bc6 5.Se5
Danes vemo, da je jemanje kmeta tvegano. Boljše je 5.0–0 in beli je nekoliko boljši. Toda naša partija je bila igrana v kavarni, povrhu za denarni vložek, zato je beli želel čim prej v žep pospraviti nekaj mark.
5...De7 6.Dh5
Če že tako, potem je bolje 6.d4 d6 7.Sc6 De4 8.De2, kjer ima črni pobudo za kmeta, pa nič več od tega.
6...g6 7.Sg6
7…hg6!?
Pogumni mladenič! Le do remija pripelje 7...De4 8.Kd1 Sf6 9.Dh4 Dg2 10.Te1 Se4 11.Sh8 Df3 12.Te2 Dh1 in remi s ponavljanjem potez.
8.Dh8 De4 9.Kf1??
Uspelo je! Boljše je 9.Kd1 Dg4 10.f3 Dg2 11.Te1 Kf7 12.c4 Lg7 13.Dh7 Lb7, s približno enako igro.
9...Dc2!
Črni je že dobljen, beli kralj ne bo ušel.
10.Sc3
Ali 10.g3 La6 11.Kg1 Dc1 12.Kg2 Dc4–+.
10...Dd3?
Nimcovič je bil zmotno ponosen na to potezo. Pravilno je bilo 10...La6 11.Kg1 Dd3 12.De5 Kf7 13.De2 Te8–+.
11.Kg1?
Vrnitev usluge! Po 11.Ke1 Kf7 12.Dh3 Dh3 13.gh3 La6 14.d4 bi se črni za zmago moral še zelo truditi.
11...Kf7
Še boljše bi bilo 11...La6 12.De5 Kf7 13.De2 Te8–+.
12.h3?
Boljše je 12.Dh3.
12...La6 13.Kh2 Ld6 14.g3 Sf6!?
Črni bi zmagal tudi po 14...Df3, a je Nimcovič želel zaključiti partijo v slogu in "pošteno" zaslužiti svoje marke.
15.Da8 Df3 16.Da7 c5 17.Sd1
Ali 17.Kg1 Lg3 18.Dc5 Lb7 19.Kf1 Se4–+.
17...Se4 18.Tg1 Sf2 19.Da6 Lg3 20.Tg3 Dh1 mat!
Lepa napoved velike kariere! 0:1.
Rešitve primerov iz prejšnjega tedna
1. Szabo – Kotov, Groningen 1946: 1.Sd5!! (Nepričakovan udarec v zelo branjeno točko.) 1…ed5 (Kaj pa drugega? Napadena je dama, grozi pa, če bi se dama umaknila, 2.Sf6 in 3.Dh7 mat!) 2.Lf6 (Nov napad na damo, ob grožnji mata na h7.) 2…Lf5 (Črni obupano brca, a rešitve več ni bilo.) 3.Df5 g6 4.Dg6 (Še preprosteje bi beli zmagal po 4.Le7 gf5 5.Lf8.) 4…fg6 5.Ld5 Tf7 6.Le7 hg5 7.Kh2 Se7 8.Lf7 1:0.
2. Fuderer – Donner, Beverwijk 1952: 1.Sh5! gh5 (Izbire ni bilo: po 1…Lf8 ali 1…Se6 2.Sf6 in 3.Dh7 mat!) 2.Lh7! Kh8 3.Lg6! Kg8 4.Dh7 Kf8 5.Lh6 Ke7 6.Df7 Kd8 7.De8 mat! 1:0.
3. Marshall – Burn, Pariz 1900: 1.Lg6! (Žrtev, ki te kar sama pokliče.) 1…fg6 2.Dg6 Sd7 (Dama ne sme proč – 2…Df6 3.De8, zato črni hitro v obrambo vključuje še eno figuro. Prepozno!) 3.Sg5 Df6 (Grozil je mat na f7.) 4.Th8! Kh8 5.Dh7 mat! 1:0.
4. Primer za vajo: 1…Dg2!! 2.Tg2 Sf3 3.Kh1 Td1 4.Te1 Te1 5.Tg1 Tg1 mat! 0:1.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
