Uroš Gramc
Mavričasta majica je po dveh naslovih svetovnega prvaka Tadeja Pogačarja zapustila Slovenijo, čeprav je Primož Roglič v Kanadi dirkal zelo spektakularno kot že dolgo ne. Že 85 kilometrov do cilja se je podal v pobeg s kolesarskima superzvezdnikoma, Belgijcem Woutom van Aertom in Nizozemcem Mathieujem van der Poelom. Na zelo dinamični 273 km dolgi dirki, ki se je odločila v dvanajstih težkih 13-kilometrskih krogih v Montrealu, je 36-letni Zasavec napadal, narekoval tempo, večkrat izgubil stik z vodilnimi, a se tudi vračal na čelo, toda zahtevna trasa in veliko opravljenega dela ga je izčrpalo že kakšnih 30 kilometrov do cilja in je osvojil 21. mesto.
"Mogoče se včasih preveč fokusiramo na cilj in pozabimo na pot. Super je bilo, dokler sem imel noge, bil sem tam, kjer je bilo treba. Na koncu me je malo zmanjkalo. Nič si ni za očitati. Vesel sem za današnjo predstavo," je za TV Slovenija dejal Primož Roglič.
Še sebe je presenetil, da je dirkal s specialisti za klsike. "Nova družba, nisem vajen teh fantov. Tudi sam bi si želel, da bi tako ostalo do cilja. Toda dirka se je drugače odvila in so nas polovili," je povedal slovenski kapetan, ki je največ časa v ospredju preživel z Nizozemcem Mathieujem van der Poelom in Američanom Quinnom Simmonsom. "Pasalo mi je, ko je šlo gor. Lažje mi je bilo kot tema fantoma. Drugače pa je bilo precej hitro, kot v kronometru. V krogih je bilo kot v vrtincu, skupine so se malo mešale, toda nihče ni nič prihranil."
Veliko kratkih in strmih vzponov v Montrealu je prineslo dirko na izčrpavanje in izpadanje, vožnja v skupini ni prav veliko pomagala in na ciljni črti nikomur ni ostala energija. Težko bi našli koga, ki ne bi bil povsem izčrpan. "Zelo preprosto je bilo, vsak je dal, koliko je imel. Takšna proga te povsem izprazni in hitro čutiš, da si na meji krčev. Veš čas potem hodiš po tej meji, včasih te je malo strah. Če imaš krče, je težje končati dirko, sem se pa prebil skozi težave in zaključil," je dejal Roglič, za katerega je bila to šele četrta enodnevna dirka letos. "Ne vem, kako lahko takšne dirke vzljubiš, a jo je bilo fino doživeti, da niso samo tritedenske dirke."
Kisovčan je bil edini Slovenec v cilju. Tilen Finkšt je bil član velike ubežne skupine praktično od starta več kot sto kilometrov, ko so jih ujeli, pa ni več šlo naprej. Luka Mezgec je izgubil stik z glavnino že kmalu po prihodu v Montreal, presenetljivo hitro je odrezalo Mateja Mohoriča in Jana Tratnika. Prvemu so tehnične težave vzele preveč energije (najprej se mu je snela veriga, v lovu na peloton pa je še udaril v luknjo in predrl zračnico), drugi pa ni točno vedel, zakaj se mu noge niso vrtele, kot bi se morale. Matevž Govekar je v glavnini zdržal polovico od dvanajstih mestnih krogov. V prvih vrstah se je pokazal le še Gal Glivar, ki je uprizoril napad sto kilometrov do cilja, a ni zdržal prav dolgo v ospredju, nato pa tudi ne v pelotonu.
Če mavričasta majica ni ostala v Sloveniji, je vsaj v Pogačarjevi ekipi UAE Emirates. Zlato kolajno je po 33 letih spet osvojil Američan, po Lanceu Armstrongu je uspelo Brandonu McNultyju, ki je sam pripeljal do cilja s 13 sekundami prednosti pred prvimi zasledovalci. Srebro je osvojil Avstralec Michael Matthews, bron Nizozemec Mathieu van der Poel. "Do zadnjih 200 metrov nisem verjel, da bom zmagal. Umiral sem, ampak sem tudi pritiskal," je bil presenečen Brandon McNulty.
Američani so imeli odlično ekipo in številčno premoč med vodilnimi. Simmons, na koncu četrti, je bil dolgo v pobegu z Rogličem, zraven je bil tudi Matteo Jorgenson. "Vedeli smo, da imamo odlično, noro moštvo in da je možno. Jaz sem sicer nazdravil z ženo na naslov, vedel sem, da nam lahko uspe nekaj velikega, ampak tudi, da bo potreben čudež. Očitno se je prav to zgodilo," je povedal McNulty.
