"Pedagoški establišment ni pedagoška stroka, temveč razmeroma ozek, vendar vpliven in institucionalno utrjen krog posameznikov in institucij, ki že desetletja oblikujejo, legitimirajo in reproducirajo prevladujoče koncepte slovenskega šolskega sistema ter imajo nesorazmerno velik vpliv na oblikovanje šolske politike, kurikulov in ključnih strokovnih odločitev. Njegova temeljna značilnost ni strokovna izobrazba ali delovanje na področju vzgoje in izobraževanja, temveč dolgotrajna koncentracija institucionalnega vpliva, reprodukcija obstoječih razmerij moči in zaprtost za alternativne strokovne pristope. Zanj je značilna tudi težnja po predstavljanju lastnih konceptov in interesov kot edinih legitimnih strokovnih stališč," navaja Borut Rončević. Kje drugje kot na X.
Pedagoškega establišmenta zato po njegovem ni mogoče enačiti s pedagoško stroko kot celoto, še manj pa z učitelji, ravnatelji in drugimi pedagoškimi praktiki: "Ti so pogosto predvsem izvajalci in neposredni poznavalci sistema, ne pa nosilci odločilnega vpliva na njegovo oblikovanje."
Razloži tudi, kaj je nasprotje pedagoškega establišmenta: "... odprt, pluralen in vključujoč prostor oblikovanja izobraževalnih politik, v katerem imajo pomembno vlogo tudi učitelji, ravnatelji, starši, lokalne skupnosti, gospodarstvo in drugi deležniki, ki jih izobraževalni sistem neposredno zadeva." Njegova reforma vzgoje in izobraževanja da poteka "v tem pluralnem in vključujočem prostoru", pravi minister.
Rončević je namreč ta teden, na nujni seji pristojnega odbora državnega zbora, po poročanju Dela izjavil: "Predstavnike pedagoškega establišmenta sem javno pozval, naj pošljejo na ministrstvo svoje predloge. Ne bodo pa sedeli v mojem strokovnem svetu."
