"Lahko trdimo, da je Brejčev nastop tiha nezaupnica klasični civilni družbi. Kje so organizacije, ki se ukvarjajo z ustavnostjo, transparentnostjo in nadzorom oblasti? Kje so aktivni državljani, ki so v prejšnjih mandatih organizirali proteste, kampanje in peticije? Zakaj je prazen prostor zapolnil človek, ki je desetletja pripadal politični eliti in bil del varnostnega aparata?
Tvegal bom svojo diagnozo tega, kaj ima Miha Brejc, česar številne civilnodružbene skupine očitno nimajo več. Ne gre za to, da ima prepoznavno ime, dostop do medijev, organizacijske izkušnje in da je pripravljen povedati stvari brez pretirane previdnosti. Razlaga je preprostejša: imena Nike Kovač, Jaše Jenulla, Dušana Kebra in številnih drugih je desnici na oblasti s pomočjo svojih medijev vmes že uspelo dovolj diskreditirati, popljuvati in omadeževati. Brejca še ni. V Sloveniji pač že dvajset let in več vse deluje tako, ne da bi si to priznali. Podcenjuje se vpliv psihopropagande in njenih učinkov.
Zato mora očitno civilno družbo, vsaj kar zadeva peticijo, trenutno organizirati nekdanji šef obveščevalne službe. Zanj je to uspeh, za običajne civilnodružbene akterje pa precej neprijetno sporočilo, čeprav sami za takšen položaj niso veliko krivi. Morda lahko rečemo, da ni nujno, da podpisniki zaupajo Brejcu kot osebi, ker mnogi najbrž podpirajo predvsem zahtevo po Stevanovićevem odstopu. Človek lahko podpiše dobro peticijo, ne da bi njenega avtorja razglasil za moralno avtoriteto. Kakopak strinjanje z eno potezo ne zahteva soglasja z vsem, kar je pobudnik počel ali govoril v preteklosti.
Vendar se bojim, da to ni prava razlaga, in verjamem, da Jenullu ali Kovač z isto peticijo ne bi uspelo zbrati toliko podpisov."
