Vida Božičko Štajnberger
Po dolgotrajnem obdobju suše in visokih temperatur naj bi ta teden vendarle prinesel nekaj olajšanja. Slovenijo bo dosegla hladna fronta, v drugi polovici tedna je pričakovati več padavin. A dež, ki prihaja zdaj, ne bo izbrisal posledic tednov vročine in pomanjkanja vode. Kjer je trava požgana, tretje košnje ne bo, posušena koruza se ne bo vrnila v stanje, v katerem je bila pred vročinskim valom, ožgano sadje ne bo znova postalo zdravo.
Za bistveno izboljšanje razmer bi po ocenah strokovnjakov potrebovali okoli 100 milimetrov dežja. Po napovedih pa ga ponekod ne bo padlo niti pol toliko. Ob tem je treba poudariti, da intenzivni nalivi niso enako učinkoviti kot postopne padavine. Voda lahko hitro odteče ali izhlapi, tega pa si ne želimo.
Suše, vročinski valovi in pomanjkanje vode v vegetacijskem obdobju postajajo del nove realnosti. Ocen škode zaradi suše je po letu 2003 vsako leto več, posledice pa se merijo v milijonih evrov. Država vseh teh škod dolgoročno niti ne more pokrivati, niti to ni smiselno. Veliko bolje bi zato bilo del energije, časa in denarja usmeriti v prilagajanje kmetijstva.
V Sloveniji je z namakalnimi sistemi pokritih manj kot odstotek kmetijskih površin. V državah, kjer se z ekstremno sušo spopadajo že desetletja, je slika drugačna. Ponekod imajo do 30 odstotkov površin pod namakalnimi sistemi. Namakanje seveda ni edina rešitev in tudi pri nas ne bo mogoče namakati vsega. A na območjih, kjer brez dodatne vode stabilne pridelave že danes ni več mogoče zagotavljati, bo postalo nujen del kmetijske infrastrukture.
Denar, kot bi morda pričakovali, ni glavni razlog za zaostanke. Od približno desetih milijonov evrov razpoložljivih sredstev za namakanje v zadnjem strateškem načrtu je ostala neporabljena približno polovica. Težava je torej predvsem v tem, da je denar težko spraviti v zemljo. Pri večjih sistemih od ideje do izvedbe traja najmanj pet let. Kmetje govorijo o množici soglasij, vodnih dovoljenjih, prostorskih omejitvah, varstvu narave in drugih postopkih. V Sloveniji sicer imamo več kot 60 vodnih virov, pri katerih je med dovoljenimi rabami tudi namakanje, toda to še ne pomeni, da lahko kmet do te vode dejansko pride. Pogosto se teh pet let zavleče, saj je pozitivna soglasja in mnenja težko pridobiti.
Težava pa niso le namakalni sistemi. Kmete pri razvoju dejavnosti ovirajo tudi dolgotrajni postopki pri umeščanju drugih kmetijskih objektov. Tisti, ki želi razširiti ali postaviti novi hlev, se lahko s postopki ukvarja tudi desetletja. Če država res želi od kmetij večjo odpornost na podnebne spremembe, boljše pogoje za živali in sodobnejšo proizvodnjo, potem ne more pričakovati, da bodo kmetje leta in leta čakali na dovoljenja in se hkrati razvijali. Pred kratkim so sicer omilili postopek za umeščanje rastlinjakov, ki so po novem obravnavani kot kmetijska oprema, zato gradbeno dovoljenje zanje ni več potrebno. Zakaj podobnega pristopa ne bi uporabili tudi pri manjših namakalnih sistemih in drugih nujnih prilagoditvah kmetijstva?
O suši se bomo morali pogovarjati strateško in tudi takrat, ko dežuje, ne šele avgusta, ko je koruza že suha in travniki požgani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
