Nekoč so se po njegovih ulicah sprehajali prebivalci, trgovine so bile polne kupcev, na železniško postajo pa so prihajali vlaki. Danes med zapuščenimi hišami kraljuje tišina, vrtove prerašča plevel, življenje pa se je skoraj povsem ustavilo. Kanadski Solsgirth je kraj, ki ga je sodobni svet počasi pustil za seboj.
V prostrani kanadski provinci Manitoba leži naselje, ki je danes le še bleda senca svoje nekdanje podobe. Solsgirth je bil nekoč uspešno kmetijsko središče z več sto prebivalci, danes pa si je prislužil oznako mesto duhov. Po podatkih, ki jih povzema hrvaški portal Punkufer, so leta 2021 v njem živele le še tri družine. Večina stavb je zapuščenih, nekdanje živahne ulice pa samevajo.
A Solsgirth ni propadel zaradi naravne katastrofe, vojne ali kakšnega drugega nenadnega dogodka. Njegova zgodba je precej bolj vsakdanja, zato pa nič manj žalostna. Prebivalci so se iz kraja odseljevali postopoma, dokler ni od nekdanje skupnosti ostala le še peščica ljudi.
Kraj, ki se je nekoč preselil zaradi železnice
Zgodovina Solsgirtha je tesno povezana z železnico, ki je nekoč pomenila gospodarski razvoj, delovna mesta in povezavo s svetom. Prav zaradi spremembe načrtovane železniške trase se je naselje v preteklosti celo preselilo za približno deset kilometrov, da bi bilo bližje progi.
V najboljših časih je kraj premogel vse, kar je potrebovala majhna, vendar živahna skupnost. Imel je železniško postajo, šolo, banko, pošto, dve cerkvi in več trgovin. Pomembno vlogo so imela tudi skladišča za žito, saj je bilo kmetijstvo glavni vir preživetja tamkajšnjih družin.
Toda časi so se spreminjali. Manjše žitne silose so začeli nadomeščati veliki skladiščni terminali v večjih mestih, drobne družinske kmetije pa so se umikale obsežnejšim, vse bolj mehaniziranim posestvom. Z modernizacijo kmetijstva je izginjalo tudi delo, od katerega so bile odvisne številne družine.
Prebivalci so zato prodajali zemljo in odhajali drugam, predvsem v večja urbana središča, kjer so lažje našli zaposlitev in si ustvarili prihodnost. Z vsakim odhodom je Solsgirth izgubljal delček svojega nekdanjega življenja.
Cerkve so zaprle vrata, hiše so ostale prazne
Z odseljevanjem prebivalcev so začele izginjati tudi ustanove, ki so nekoč povezovale vaško skupnost. Šola je zaprla vrata, trgovine so ostajale brez kupcev, nazadnje pa je utihnilo še cerkveno zvonjenje.
Posebej zgovorna je usoda dveh tamkajšnjih cerkva. V anglikanski cerkvi svetega Štefana, zgrajeni leta 1906, in ukrajinski grškokatoliški cerkvi Svetega Duha so zadnja bogoslužja opravili leta 2002. Prvo so pozneje za simbolični kanadski dolar prodali regionalnemu muzeju, ki jo je nameraval preseliti, vendar načrtov niso uresničili. Tudi druga cerkev je dobila nove lastnike, ki so jo nameravali spremeniti v stanovanjsko hišo.
Ko narava počasi prevzame mesto
Danes Solsgirth obiskovalcem ponuja skoraj filmske prizore. Zapuščene hiše kljubujejo zobu časa, vrtovi so zaraščeni, nekdanje stavbe pa nemo pričajo o življenju, ki je nekoč potekalo med njihovimi zidovi. Tam, kjer so se nekoč srečevali sosedje in odraščali otroci, danes prevladujeta tišina in samota.
Kot piše Punkufer, je Solsgirth zgolj eden od številnih krajev, ki jih je zaznamovalo postopno praznjenje podeželja. Njegova zgodba razkriva tudi manj prijazno plat gospodarskega napredka: ko se spremenijo načini dela in življenja, lahko skupnosti, ki so nastajale več generacij, skoraj povsem izginejo.
In čeprav v Solsgirthu še vedno vztraja nekaj družin, se zdi, da so časi njegovega največjega razcveta dokončno minili. Ostajajo prazne hiše, spomini na nekdanje prebivalce in nenavadno spokojna pokrajina, v kateri je mogoče slutiti zgodbe nekega povsem drugačnega časa.
