Italija je polna očarljivih mestec, ki se zdijo kot iz pravljice, a nekatera skrivajo tudi precej temačnejše zgodbe. Eno takšnih je Gessopalena, nenavaden kraj v pokrajini Abruci, kjer se med ruševinami nekdanjih hiš še vedno lesketajo kristali, ob sprehodu po zapuščenih ulicah pa se zdi, kot bi se čas ustavil pred več desetletji. To je kraj, ki je preživel potrese, vojno razdejanje in postopno izseljevanje, a kljub vsemu ohranil nekaj svoje nekdanje čarobnosti.
Gessopalena leži v italijanski pokrajini Chieti, na vzhodnem obrobju mogočnega gorskega masiva Maiella, visoko nad dolino reke Aventino. Na prvi pogled je videti kot še eno slikovito italijansko mestece, kakršnih je v tej državi na stotine, vendar njegova posebnost postane očitna takoj, ko se približamo staremu delu naselja. Ta je namreč zgrajen na ogromni skali iz sadrovca, mehke kamnine, ki je stoletja določala življenje tukajšnjih prebivalcev, piše portal PunKufer.
Prav po njej je kraj dobil tudi ime. Italijanska beseda gesso pomeni sadro, kristali v kamnini pa se na sončni svetlobi čudovito lesketajo. Zato se je starega dela Gessopalene oprijelo ime Preta Lucente, kar bi lahko prevedli kot sijoči kamen.
Hiše, ki so dobesedno zrasle iz skale
Srednjeveški graditelji so znali izkoristiti vse, kar jim je ponujala narava. Namesto da bi skalo zgolj uporabili kot temelj, so vanjo izklesali cele prostore, stopnišča, niše, shrambe in celo ognjišča. Hiše so se tesno stiskale druga ob drugi, sledile nepravilni obliki skalnatega pobočja in ustvarjale slikovit preplet ozkih ulic.
Danes so od številnih stavb ostali le še zidovi, vendar so nekdanji prostori še vedno razpoznavni. Med sprehodom po ruševinah si ni težko predstavljati, kako so tukaj nekoč živele družine, kako so v kamnitih shrambah hranile živila in kako so se ob večerih zbirale ob ognjiščih.
Posebej zanimiv je Largo del Principe, najvišji del starega naselja, kjer so še vidni temelji nekdanjih zgradb, vklesani neposredno v skalo. V enem od prostorov se je ohranila tudi posebna jama, v kateri so pod tlemi shranjevali žito. Od tod se odpira čudovit razgled na dolino Aventina in okoliške gore, v pokrajini pa so še vedno vidni sledovi nekdanjih kamnolomov.
Sadra prebivalcem ni zagotavljala le gradbenega materiala, ampak tudi zaslužek. Ob njenem pridobivanju so se domačini ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in predelavo volne. Življenje je stoletja teklo po ustaljenih tirnicah, dokler ni v 20. stoletju prišlo do tragedij, ki so za vedno spremenile podobo kraja.
Najprej potres, nato še vojna
Prvi hud udarec je Gessopalena doživela leta 1933, ko je močan potres poškodoval številne stavbe v starem jedru. Del prebivalcev se je začel seliti na varnejše območje, toda najhujše je šele prihajalo.
Decembra 1943, med drugo svetovno vojno, so nemške enote ob umiku sistematično uničevale zgradbe in razdejale velik del naselja. Prebivalci so morali zapustiti svoje domove in zatočišče iskati v okoliških vaseh, na kmetijah ter v gospodarskih poslopjih.
Vojna je na tem območju pustila tudi globoke človeške rane. V bližnji Sant'Agati so nacisti zagrešili pokol civilistov, na katerega danes opozarja spominsko obeležje v starem delu Gessopalene.
Po vojni se je življenje postopoma vrnilo v novejši del mesteca, medtem ko je staro jedro vse bolj samevalo. Zaradi poškodovanih stavb in nestabilnega terena je bilo leta 1959 dokončno opuščeno. Ruševin niso odstranili, temveč so jih ohranili kot pričevanje o nekdanjem življenju in zgodovinskih tragedijah.
Danes je stari del Gessopalene pravzaprav nekakšen muzej na prostem, kjer se prepletajo narava, arhitektura in spomin. Med zidovi nekdanjih domov vlada nenavadna tišina, ki daje kraju skoraj mistično vzdušje.
Kjer zgodovina še vedno živi
Čeprav so ruševine največja znamenitost Gessopalene, ima tudi današnje mestece marsikaj ponuditi. Njegovo osrednje zbirališče je Piazza Roma, trg z mogočno fontano, v bližini katerega stoji cerkev Santa Maria dei Raccomandati. Do nje vodijo široke stopnice, za elegantnim neoklasicističnim pročeljem pa se skrivajo dragocene umetnine, med njimi tudi triptih z upodobitvijo Device Marije iz 15. stoletja.
Posebno poglavje tukajšnje zgodovine je povezano z vinom. Giuseppe D'Amico, eden od preživelih nacističnega nasilja v Sant'Agati, je po vojni nadaljeval gojenje dveh starih lokalnih trt, Nero Antico di Pretalucente in Vedovella Nera di Pretalucente. Njegov vnuk je pozneje poskrbel za analizo vzorcev, ki je pomagala obuditi zanimanje za skoraj pozabljeni sorti. Izkazalo se je, da je prva avtohtona sorta, druga pa klon slovitega sangioveseja.
Danes je ta vinska zgodba še ena zanimivost, zaradi katere se splača raziskovati okolico Gessopalene. Seveda ob kozarcu lokalnega vina ne smejo manjkati značilni abruški siri in suhomesnate dobrote. Prav njim je posvečen tudi krajevni gastronomski dogodek Buongusto, še piše PunKufer.
Zanimiv čas za obisk je tudi velikonočni teden, ko med starodavnimi ruševinami uprizorijo Kristusov pasijon. Kamniti zidovi, ki so bili nekoč prizorišče vsakdanjega življenja, takrat postanejo kulisa verskega dogodka z dolgo tradicijo.
Gessopalena morda nima slovesa Toskane, blišča Amalfijske obale ali turistične prepoznavnosti drugih italijanskih mest, toda prav v tem je njen čar. Ne obiskujemo je zaradi razkošnih palač, živahnih trgov ali množice znamenitosti, temveč zaradi občutka, da smo odkrili nekaj drugačnega.
In ko se popoldansko sonce ujame v drobne kristale sadrovca ter se stare kamnite stene za hip zableščijo, postane jasno, zakaj so domačini svoj kraj poimenovali sijoči kamen. Njegova zgodovina je bila vse prej kot svetla, toda Gessopaleni kljub vsemu ni uspelo vzeti sijaja.
