Na svetu obstajajo kraji, kjer slovo od pokojnika ni dogodek, ki bi trajal nekaj dni, temveč proces, ki se lahko raztegne čez mesece ali celo leta. Eden takšnih je gorati del indonezijskega otoka Sulavezi, kjer pripadniki ljudstva Toraja ohranjajo starodavne pogrebne običaje, ki so za obiskovalce z drugih koncev sveta skoraj nepredstavljivi. Tukaj smrt ne pomeni nujno takojšnjega slovesa, pokojni pa lahko še dolgo ostanejo del družinskega vsakdana.
Posebno nenavaden prizor obiskovalce pričaka v kraju Lemo, kjer so v visoke skalne stene vklesane grobnice. Pred njimi na nekakšnih kamnitih balkonih stojijo človeške postave, oblečene v vsakdanja oblačila. Od daleč so videti kot domačini, ki mirno opazujejo dogajanje v dolini. Toda ko se jim približamo, ugotovimo, da ne gre za žive ljudi.
Kot piše hrvaški popotniški portal Punkufer, so to lesene figure, imenovane tau-tau, ki predstavljajo umrle prebivalce. Nekatere so precej preproste, druge pa imajo skrbno izdelane obraze, značilne poteze in celo oblačila, podobna tistim, ki jih je pokojnik nosil za življenja.
Pokojnik, ki še vedno prebiva doma
Da bi razumeli pomen teh nenavadnih podob, moramo spoznati odnos ljudstva Toraja do smrti. Ta se precej razlikuje od zahodnega dojemanja konca življenja. Po njihovem tradicionalnem verovanju smrt ni nenadna prekinitev vezi med človekom in njegovimi bližnjimi, temveč postopno prehajanje v svet prednikov.
Zato se v nekaterih družinah od pokojnika ne poslovijo takoj. Njegovo telo lahko ostane v družinski hiši več mesecev, včasih celo več let. Da bi preprečili razpadanje, ga po smrti obdelajo s formalinom, sčasoma pa se telo izsuši in mumificira.
V tem obdobju družina pokojnika ne obravnava povsem enako, kot smo vajeni v evropskem prostoru. V skladu s tradicionalnim razumevanjem naj bi bil zgolj bolan ali pa bi spal. Ostaja del doma in družinskega življenja, svojci pa še naprej skrbijo zanj.
Seveda to ne pomeni, da takšno ravnanje poznajo ali izvajajo vse družine ljudstva Toraja. Običaji se med posameznimi skupnostmi razlikujejo, prav tako se s časom spreminjajo.
Pogreb, ki lahko traja več dni
Zakaj tako dolgo čakanje na zadnje slovo? Eden od razlogov je tudi izjemna zahtevnost tradicionalnih pogrebnih slovesnosti, imenovanih Rambu Solo'. Te niso zgolj trenutek žalovanja, ampak velik družinski in skupnostni dogodek, na katerem se lahko zbere množica sorodnikov, prijateljev in drugih gostov.
Priprave so lahko dolgotrajne in finančno zelo zahtevne. Slovesnosti spremljajo tradicionalni obredi, ples, druženje in skupne pojedine. Posebno mesto imajo vodni bivoli, ki jih med obredi ritualno žrtvujejo. Po tradicionalnem verovanju namreč pomagajo pokojniku na poti v zagrobni svet, imenovan Puya.
Število žrtvovanih živali je odvisno od družbenega položaja umrlega in obsega slovesnosti, njihovo meso pa razdelijo med udeležence. Pogreb je tako tudi pomemben izraz povezanosti širše skupnosti.
Šele ko so obredi opravljeni, je po tradicionalnem razumevanju pokojnik pripravljen na dokončno pot med prednike.
Leseni varuhi, ki nikoli ne zapustijo svojih mest
Posebno poglavje te tradicije predstavljajo figure tau-tau. Te niso zgolj spominska obeležja, temveč imajo po starih verovanjih tudi vlogo varuhov grobnic in zaščitnikov živih potomcev.
V preteklosti je bila njihova izdelava povezana predvsem s premožnejšimi družinami in pripadniki višjih družbenih slojev. Bolj ko je bila figura izdelana in okrašena, več je lahko povedala o položaju pokojnika.
Danes prav te nepremične postave, ki z višine zrejo na okoliško pokrajino, privabljajo radovedne popotnike z vsega sveta. Prizori so lahko na prvi pogled srhljivi, vendar se za njimi skriva nekaj bistveno globljega od želje po nenavadnosti.
Za prebivalce tega dela Indonezije so takšni običaji predvsem izraz spoštovanja do prednikov, družinske zvestobe in prepričanja, da vezi med ljudmi ne izginejo v trenutku smrti.
In čeprav se nam zdi misel, da bi pokojni sorodnik še mesece prebival pod isto streho kot živi družinski člani, skoraj nepredstavljiva, nam tradicija ljudstva Toraja zastavlja zanimivo vprašanje. Ali je smrt res trenutek, ko nekoga za vedno izgubimo, ali pa lahko ljubezen in spomin nanj ostaneta sestavni del našega vsakdana še dolgo po njegovem odhodu?
