Predstavljajte si pristanišče, v katerem že desetletja ni zaplula nobena ladja. Ne zato, ker bi ga zapustili mornarji ali ker bi se ustavil promet, temveč zato, ker je izginila voda. Tam, kjer so se nekoč zibale ribiške barke, danes veter dviguje oblake prahu, iz peska pa štrlijo zarjavela ogrodja plovil. Prizori so skoraj nadrealistični, kot bi jih vzeli iz postapokaliptičnega filma. A so še kako resnični.
Dobrodošli v okolici uzbekistanskega mesta Moynaq, kjer se razprostira eno najbolj nenavadnih pokopališč ladij na svetu. Njegova zgodba je hkrati zgodba o eni največjih ekoloških katastrof, ki jih je v prejšnjem stoletju povzročil človek.
Še pred nekaj desetletji je bilo Aralsko jezero, ki leži med današnjima Kazahstanom in Uzbekistanom, četrto največje jezero na svetu. Njegova površina je merila približno 68.000 kvadratnih kilometrov, ob njegovih obalah pa so cvetela ribiška naselja, pristanišča in industrija predelave rib. Jezero je zagotavljalo preživetje tisočem družin, njegove vode pa so bile pomemben del življenja v tem delu Srednje Azije.
Danes je večji del nekdanjega jezerskega dna spremenjen v puščavo, ki so jo poimenovali Aralkum. In prav sredi te puste pokrajine stojijo zarjavele ladje, neme priče časov, ko je bilo tukaj življenje povsem drugačno.
Ko je bombaž postal pomembnejši od jezera
Kako je mogoče, da tako velikansko jezero skoraj izgine? Odgovor se skriva v političnih odločitvah nekdanje Sovjetske zveze in velikopoteznih načrtih za razvoj kmetijstva.
Sovjetske oblasti so se odločile, da bodo sušna območja Srednje Azije spremenile v rodovitna polja, na katerih bodo pridelovali predvsem bombaž, pa tudi riž, žita, lubenice in druge poljščine. Za namakanje so potrebovale ogromne količine vode, zato so začele preusmerjati tokova rek Amu Darja in Sir Darja, ki sta napajali Aralsko jezero, piše portal PunKufer.
Gradnja velikanskih namakalnih sistemov se je začela že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v šestdesetih pa so se posegi še okrepili. Težava ni bila samo v ogromni porabi vode, temveč tudi v slabo zgrajenih kanalih. V nekaterih sistemih se je zaradi pronicanja in izhlapevanja izgubilo celo do 75 odstotkov vode.
Posledice niso bile takoj očitne, a ko se je jezero začelo umikati, njegovega izginjanja ni bilo več mogoče prezreti. V šestdesetih letih je njegova gladina upadala za približno 20 centimetrov na leto, v osemdesetih pa ponekod že za skoraj meter letno.
Ob umikanju vode se je močno povečevala tudi slanost. Ribe in drugi vodni organizmi so začeli izginjati, nekoč živahna ribiška industrija pa je postopoma propadla.
Ladje, ki nikoli več ne bodo zaplule
Za prebivalce Moynaqa je bila sprememba še posebej kruta. Mesto, nekoč pomembno ribiško središče, se je iz pristanišča spremenilo v naselje sredi suhe pokrajine. Jezerska obala se je oddaljevala, ladje so ostajale ujete v blatu, nato pa jih je dokončno obdal pesek.
Danes zarjavela plovila privabljajo obiskovalce z vsega sveta. Nekatera so močno poškodovana, druga še vedno ohranjajo prepoznavne obrise ribiških ladij. Njihovi trupi, načeti od časa in vremenskih razmer, so postali svojevrsten muzej na prostem.
Toda za slikovito in nenavadno podobo se skriva precej manj romantična resničnost. Izsuševanje jezera je povzročilo tudi resne zdravstvene in okoljske težave. Veter z nekdanjega dna raznaša sol in prah, onesnažena z ostanki pesticidov in drugih kemikalij, ki so se desetletja uporabljale v kmetijstvu.
Zemlja je postajala vse manj rodovitna, brezposelnost je naraščala, številni prebivalci pa so bili prisiljeni poiskati prihodnost drugje, še piše PunKufer.
Vendar zgodba še ni povsem končana
Čeprav se zdi, da je Aralsko jezero izgubljeno za vedno, njegova zgodba vendarle prinaša tudi nekaj upanja. Jezero namreč ni povsem izginilo.
Medtem ko je njegov južni del skoraj presahnil, se severni del v Kazahstanu v zadnjih desetletjih postopoma obnavlja. Pomembno prelomnico je pomenila izgradnja jezu Kok-Aral leta 2005, ki je omogočil zadrževanje vode in postopno izboljšanje razmer.
Gladina vode se je začela dvigovati, slanost se je zmanjšala, vrnile so se nekatere vrste rib, z njimi pa tudi ribištvo. Po podatkih kazahstanskih oblasti so v prvi polovici leta 2026 v Severnem Aralskem jezeru ulovili približno 4200 ton rib. To je spodbuden podatek za območje, kjer je nekoč skoraj izginila celotna ribiška dejavnost.
Popolna vrnitev nekdanjega Aralskega jezera je sicer malo verjetna, a obnova njegovega severnega dela dokazuje, da je mogoče vsaj nekatere posledice človekovih posegov omiliti.
Zarjavele ladje v uzbekistanski puščavi bodo medtem še naprej stale na suhem jezerskem dnu. Kot nenavadna turistična znamenitost, predvsem pa kot pretresljiv opomin, da lahko človek s svojimi odločitvami v nekaj desetletjih spremeni pokrajino, ki jo je narava ustvarjala tisočletja.
