Vladajoča koalicija Janeza Janše je dobila tri referendume, katerih rezultat je posvetovalen, izgubila pa edinega, pri katerem so volivci dejansko odločali o usodi zakona. Ta ima realne pravne in politične posledice. Noveliran zakon o parlamentarni preiskavi ne bo stopil v veljavo. Pod črto je (prva) referendumska nedelja poraz desne oblasti. To seveda ni napoved padca vlade, je pa prvi resnejši udarec za koalicijo, ki je šele nekaj mesecev na oblasti. Predvsem pa je opozorilo, da njena parlamentarna večina ni avtomatično tudi večina v državi. Zakon o parlamentarnih preiskavah je bil njen projekt, kampanja zanj politično močna in neposredna, rezultat pa kaže državo, razdeljeno skoraj na polovico. Slovenija je močno polarizirana družba.
Zakonodajni referendum je bistveno pomembnejši od posvetovalnih referendumov, ki so imeli bolj ali manj en cilj: mobilizacijo volilnega telesa za glavno tekmo in testiranje konzervativnih, kulturnobojnih/ideoloških tem. In tam so bili uspešni. A pri odločanju o RTV-prispevku je končni rezultat tesen. Vladajoča koalicija, ki je do oblasti prišla z obvodom, prek Resnice, je v kampanji navzven stala skupaj in volivce pozivala k štirim glasovom za. A je referendumski izid v samem finišu preštevanja pokazal razpoko med parlamentarno večino in volilnim telesom, ki naj bi jo podpiralo. Resda majhno, a tega niso pričakovali, vladne ekipe v prvem letu ponavadi referendume dobivajo. Ali se to lahko hitro prevede tudi v prve resnejše razpoke v Janševi vladi 4.0? Takšne usodnosti temu referendumu ne pripisujemo, a prvi odzivi in zaskrbljeno-mrki obrazi liderjev koalicije kažejo, da se zavedajo, da nocojšnji razplet ni dobra popotnica za naslednje politične tedne, ki bodo zelo vroči in politično že bolj prelomni. Opozicija, ki je včeraj razglašala zmago, se zanjo lahko v prvi vrsti zahvali civilni družbi, ki je bila gonilna sila kampanje proti. Nekdanja vladajoča levosredinska koalicija se še vedno pobira po izgubi oblasti; zaklinjanje, kako dobro sodelujejo, je predvsem prazna retorika in predstava za javnost. To se je pokazalo tudi v tej kampanji. Dolgoročno opozicijskega dela ne bo mogoče prenašati na zunanje izvajalce: nevladnike, civilno družbo, sindikate in tako dalje.
Referendumska nedelja je bila sicer že pred odprtjem volišč skrčena na preprost test politične pripadnosti in preštevanje taborov. Vprašanja, ki med seboj nimajo veliko skupnega, so bila zvezana v paket, volivec pa nagovorjen predvsem kot član enega od dveh blokov polariziranega prostora. Ne kot državljan, ki naj o vsakem vprašanju presodi posebej, temveč kot disciplinirani del črede, ki na štirih lističih ponovi isto politično geslo. Takšno politično pakiranje je učinkovito, ker zmanjšuje potrebo po vsebinski razlagi. Ni več treba pojasnjevati razlike med pravnim varstvom v parlamentarni preiskavi, financiranjem javne radiotelevizije, socialno pomočjo in volilno pravico tujcev na lokalnih volitvah. Dovolj je določiti, kdo je naš in kdo njihov. Referendum je močno orodje neposredne demokracije, zato bi morali z njim ravnati pazljivo. Ni javnomnenjska anketa o priljubljenosti Janše ali Goloba, ni ogrevalna tekma pred lokalnimi volitvami in ne bi smel biti bližnjica za vprašanja, pri katerih oblast sama noče prevzeti polne odgovornosti. Toda odgovornost ni le na politiki. Tudi državljani morajo referendume vzeti resno.
Referendumska proizvodnja se nadaljuje, očitno je bila ta nedelja le začetek sezone. Ob prihajajočem zakonodajnem referendumu o interventnem zakonu za razvoj Slovenije koalicija napoveduje še posvetovalna vprašanja o nižjem DDV, racionalizaciji javnega sektorja in prepovedi zakrivanja obraza na javnih krajih. Spet se ponuja ista formula: k materialnemu jedru se prilepijo vprašanja, ki vzbujajo močne reflekse in odvračajo pozornost. Burke in nikabi odpirajo identitetni spor, javni sektor je hvaležna tarča jeze, nižji DDV pa obljuba, ki jo je mogoče prodati v enem stavku.
Naslednji referendum bo za vlado še bistveno pomembnejši od današnjih posvetovalnih merjenj. Interventni oziroma razvojni zakon ni politični dodatek, ampak koncentrat njenega programa: posega v davke, prispevke, pokojnine, trg dela, javne blagajne in razmerje med zasebnim interesom ter socialno državo. Če pade, ne bo padel simbol ali komunikacijski manever, temveč pomemben del vladnega razvojnega modela. Kmalu bodo še lokalne volitve, na katerih se bosta mobilizacijska moč in organizacijska kondicija strank merili po občinah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
