Le streljaj od azerbajdžanske prestolnice Baku se pokrajina nenadoma spremeni v prizor, ki bi ga prej pričakovali na Marsu kot ob Kaspijskem morju. Po sivkasto-rjavi, skoraj goli zemlji so posejani majhni stožci, iz kraterjev pa se počasi dvigujejo mehurčki in na površje prihaja gosto blato. To so sloviti azerbajdžanski blatni vulkani, eden najbolj nenavadnih naravnih pojavov v državi.
Največ jih je mogoče videti na območju Gobustana, ki ga obiskovalci sicer poznajo tudi po tisočletja starih petroglifih. A le nekaj kilometrov stran obiskovalca pričaka povsem drugačen spektakel. Namesto lave iz zemlje prihaja hladna oziroma le nekoliko segreta mešanica vode, sedimentov in plinov, predvsem metana. Blato brbota, se preliva čez robove majhnih kraterjev in na suhi pokrajini ustvarja vedno nove nenavadne oblike, piše portal Punkufer.
Blatni vulkani nastanejo, ko se plini pod visokim pritiskom skozi plasti sedimentov prebijajo proti površju ter s seboj nosijo vodo in drobno kamninsko gradivo. Tesno so povezani z območji, bogatimi z nafto in zemeljskim plinom, zato ni naključje, da jih je prav Azerbajdžan toliko. Država ima največjo koncentracijo blatnih vulkanov na kopnem na svetu: uradni podatki govorijo o najmanj 220, po nekaterih ocenah pa jih je okoli 350. Številni se skrivajo tudi pod gladino Kaspijskega morja.
Čeprav večino časa le spokojno "pljuvajo" blato, znajo nekateri pokazati tudi precej bolj dramatičen obraz. Ob močnejših izbruhih se lahko sprostijo velike količine plina, ki se včasih vnamejo, zato so v preteklosti nad nekaterimi vulkani opazovali tudi visoke ognjene stebre.
Za obiskovalca pa je najbolj očarljiv prav njihov vsakdanji, nekoliko nezemeljski obraz: razpokana tla, blatni grički in luže, ki živo brbotajo. Pokrajina okoli Bakuja je tako dokaz, da za občutek, kot da smo pristali na drugem planetu, včasih sploh ni treba zapustiti Zemlje.
