Jana Juvan
"Ko sem izvedela za diagnozo, sem bila v popolnem šoku. S partnerjem sprva sploh nisva mogla govoriti. V glavi sem imela samo svoja otroka in se spraševala, ali bom sploh dočakala hčerin maturantski ples." Tako se začetka svoje bolezni spominja 45-letnica, ki so ji zdravniki odkrili nevroendokrini tumor trebušne slinavke s številnimi zasevki v jetrih. Diagnoza je pomenila začetek zahtevnega, dve leti trajajočega zdravljenja, ki se je končalo z izjemnim uspehom – pacientka je danes brez zaznane bolezni.
V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKC) so prav na njej prvič v Sloveniji izvedli takšno celovito zdravljenje nevroendokrinega tumorja trebušne slinavke z metastazami v jetrih, ki je vključevalo kemoterapijo, robotske operacije in nazadnje presaditev jeter. Pri tem so sledili tako imenovanim milanskim kriterijem, ki določajo pogoje za izbiro bolnikov, pri katerih je takšen način zdravljenja primeren.
Gre za pomemben dosežek slovenske medicine, ki pa ne pomeni, da je presaditev jeter primerna za vse bolnike z rakom trebušne slinavke. Nevroendokrini tumorji so namreč posebna skupina novotvorb, ki nastanejo iz nevroendokrinih celic. Pojavijo se lahko v različnih organih, tudi v trebušni slinavki. Po svojem poteku in možnostih zdravljenja se lahko pomembno razlikujejo od pogostejšega raka trebušne slinavke. Uspeh opisanega zdravljenja tako ne pomeni, da bi bilo mogoče enak pristop uporabiti pri vseh bolnikih z rakom trebušne slinavke in zasevki v jetrih. Dr. David Drobne, predstojnik kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana, je poudaril: "Takšni uspehi se ne zgodijo čez noč. Za nami so desetletja truda naših učiteljev, ki so ustanovo pripeljali do ravni, na kateri lahko organiziramo takšno zdravljenje." Na oddelku letno sprejmejo približno 140 bolnikov z nevroendokrinimi tumorji.
Še pred desetletjem bi ji morda lahko ponudili le paliativno zdravljenje
Zdravljenje omenjene pacientke je sicer zahtevalo sodelovanje številnih medicinskih strok. V multidisciplinarni ekipi so združili znanje gastroenterologov, hepatologov, onkologov, kirurgov, radiologov, interventnih radiologov in strokovnjakov nuklearne medicine ter anesteziologije in intenzivne medicine. Pri načrtovanju zdravljenja so se posvetovali tudi z dr. Vincenzom Mariom Mazzaferrom, priznanim onkološkim kirurgom z Nacionalnega inštituta za tumorje v Milanu in avtorjem smernic, na katerih je temeljilo zdravljenje.
"Vse to ne bi bilo možno brez multidisciplinarnega sodelovanja: od diagnostike, raznovrstne terapije do kirurgije z najsodobnejšimi pristopi," je ob predstavitvi dosežka poudaril dr. Blaž Trotovšek, predstojnik kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo UKC Ljubljana. Po njegovih besedah je bila pot zdravljenja polna zahtevnih odločitev in prelomnih trenutkov. Ob tem je izpostavil, kako močno so se možnosti zdravljenja v zadnjih letih spremenile: "Morda bi ji še pred desetletjem lahko ponudili le paliativno zdravljenje, zdaj pa nam jo je uspelo ozdraviti."
Bolnica se je najprej zdravila s kemoterapijo, na katero se je dobro odzvala. Po približno letu dni stabilne bolezni ji je onkolog dr. Sanjo Finderle predstavil možnosti nadaljnjega zdravljenja. "Čeprav so bile operacije tvegane, sem bila odločena izkoristiti vsako možnost, ki bi mi lahko dala priložnost za življenje. V sebi sem vedela, da sem pripravljena iti do konca," pove bolnica.
Roboti in izkušeni kirurgi
"Najprej smo opravili robotsko asistirano odstranitev celotne trebušne slinavke, nato še presaditev jeter. Oba posega sta sama po sebi izjemno zahtevna. Zahtevata skrbno načrtovanje, natančno izvedbo in usklajeno delo številnih strokovnjakov," je pojasnil dr. Miha Petrič, abdominalni kirurg in vodja operacijskega bloka UKC Ljubljana. Poudaril je, da takšnih operacij ni mogoče izvajati brez dolgoletnega pridobivanja izkušenj, izobraževanja in prenosa znanja med generacijami kirurgov.
Kljub zahtevnosti zdravljenja so posegi potekali brez večjih zapletov. Pomembno vlogo pri tem so imeli tudi anesteziologi, ki so skrbeli za varnost bolnice med operacijami. Sergej Godec s kliničnega oddelka za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok je poudaril, da je bila bolnica na operacijo zelo dobro pripravljena in motivirana, priprave vseh sodelujočih specialistov pa izjemno natančne. Po njegovih besedah se je bolnica že tretji dan po operaciji postavila na noge in se nato kmalu vrnila v domače okolje. Pri celotnem zdravljenju je sicer sodelovalo okoli 50 strokovnjakov različnih področij. Med njimi so bile tudi operacijske medicinske sestre, katerih delo je pri tako zahtevnih posegih nepogrešljivo.
Kot je pojasnila Valentina Jorgačevski s kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo, zdravstveno osebje bolnike in njihove svojce na vrnitev domov pripravlja več dni. Posebno pozornost namenjajo preprečevanju okužb, telesni aktivnosti, prehrani in spremljanju lastnega zdravstvenega stanja. "V ospredju pa je učenje pacienta o shemi jemanja zdravil, kar je ključnega pomena za preprečevanje zapletov," je poudarila. Po presaditvi jeter je namreč dosledno jemanje predpisanih zdravil bistvenega pomena za preprečevanje zavrnitve presajenega organa. Zato so spremljanje bolnika, zdravstvena vzgoja in sodelovanje svojcev pomemben del nadaljnje oskrbe.
