Vsi si želimo, da naša oblačila po pranju dišijo čim dlje, zato na trgovskih policah vse pogosteje posegamo po parfumih za pranje perila. Vendar pa ta priljubljeni dodatek skriva temno plat. Ena od potrošnic je doživela pravi šok, ko je opazila, da so se stene predala za pralna sredstva v njenem stroju začele dobesedno topiti. Na spletu hitro ugotovimo, da njena izkušnja še zdaleč ni osamljena, na nevarnost poškodb plastičnih delov stroja pa opozarjajo celo sami proizvajalci.
Zadevo so podrobno preverili pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS), kjer opozarjajo, da gre za izdelek, ki ga za čisto perilo sploh ne potrebujemo. Oblačila, ki jih operemo z običajnim pralnim sredstvom, so namreč že čista. Parfum jim doda zgolj vonj, hkrati pa na našo kožo in v okolje spusti kopico nepotrebnih kemikalij.
Dišave, ki sprožajo trajne alergije
Ko so strokovnjaki preverili sestavo enega izmed parfumov, ki ga je poslala potrošnica, so v njem našteli kar 14 dišavnih snovi. Med njimi najdemo linalool, limonen, citronelol in druge snovi, ki veljajo za znane kožne alergene. Ker parfum v stroj dodamo na koncu pranja, v predal za mehčalec, njegov namen sploh ni izpiranje, temveč to, da ostane na tkanini. To pomeni, da te kemikalije ves dan nosimo na svoji koži in ponoči na njih spimo. Izpostavljeni so seveda tudi otroci. Čeprav alergijske reakcije ne dobimo nujno takoj, se moramo zavedati, da alergija na dišave, ko se enkrat razvije, običajno ostane za vse življenje.
Topila v stroju in strup za naravo
Zakaj se torej plastika v stroju sploh topi? Odgovor se skriva v sestavinah, kot je limonen, ki delujejo kot topila. Ta lahko resno načnejo določene vrste plastike, še posebej, če tekočina dlje časa ostane v stiku z njo ali če kaplja neposredno na stroj. Kljub temu zakonodaja takšne izdelke na trgu dovoljuje, če proizvajalci upoštevajo pravila o kemikalijah in na embalaži navedejo opozorila o alergenih.
Poleg zdravja in stroja pa s parfumi za perilo močno obremenjujemo tudi okolje. Del dišav z odpadno vodo odplaknemo v kanalizacijo, čistilne naprave pa jih ne morejo v celoti odstraniti. Številne snovi v teh izdelkih so strupene za vodne organizme, zato jih strožje okoljske sheme že prepovedujejo. Če k temu prištejemo še dodatno plastično embalažo za izdelek, ki ga dejansko ne potrebujemo, je zaključek jasen. Najboljša odločitev, ki jo lahko sprejmemo za svoje zdravje, denarnico in okolje, je ta, da se dišečim dodatkom preprosto odpovemo.
