Na slikoviti ligurski obali, nedaleč od znamenitih Cinque Terre, leži mestece Portovenere, ki je že samo po sebi videti kot prizor z razglednice. Pisane hiše, ozke kamnite uličice, cerkve na strmih pečinah in modrina Ligurskega morja vsako leto privabljajo množice obiskovalcev. Toda enkrat na leto se ta italijanski biser spremeni v nekaj prav posebnega. Ko se spusti mrak, ga razsvetli na tisoče drobnih plamenov, ki ustvarijo skoraj pravljično kuliso.
Prizor je tako osupljiv, da se je Portovenere prijel celo nekoliko pretiran sloves kraja, ki ga je na ta večer mogoče videti iz vesolja. V resnici gre za slikovito prispodobo, ki pa precej dobro ponazarja čarobnost dogodka. Vsako leto 17. avgusta namreč domačini tradicionalno prižgejo več kot dva tisoč sveč, bakel in drugih luči, s katerimi osvetlijo zgodovinske stavbe, obzidje in skalnato obalo. Zlata svetloba se zrcali na morski gladini, mogočna cerkev svetega Petra, ki stoji na skalnatem rtu, pa je videti, kot da lebdi nad morjem, piše portal PunKufer.
Čudež, ki ga domačini pomnijo že več kot šest stoletij
Toda za čudovito svetlobno predstavo se skriva precej globlja zgodba. Gre za praznik Bele Marije oziroma Madonne Biance, zavetnice Portovenera, katere čaščenje sega vse do konca 14. stoletja.
Po lokalnem izročilu se je leta 1399, ko je okoliškim krajem grozila epidemija kuge, zgodilo nekaj nenavadnega. Domačin po imenu Luciardo je 16. avgusta molil pred staro, že precej potemnelo podobo Device Marije, ko naj bi ta nenadoma začela spreminjati barve. Marijine roke so se na podobi sklenile v molitvi, v rokah malega Jezusa pa se je pojavil zvitek s sporočilom, ki je ljudi pozival k molitvi in spreobrnjenju.
Domačini so dogodek razumeli kot čudež in znamenje božjega varstva. Po legendi naj bi bilo mestece obvarovano pred kugo, skrivnostna podoba pa je postala predmet velikega čaščenja. Zanimivo je, da naj bi nenavadno dogajanje takrat zabeležil celo notar, zapis pa naj bi potrdilo 60 prič.
Marijina podoba je še danes shranjena v cerkvi svetega Lovrenca, od koder jo ob prazniku v slovesni procesiji ponesejo po ulicah zgodovinskega jedra. Te domačini okrasijo s cvetjem, versko praznovanje pa spremljajo molitve in petje.
Ko se morje spremeni v zrcalo tisočerih plamenov
Vrhunec praznovanja tradicionalno nastopi ob sončnem zahodu. Takrat se prižgejo številne lučke, ki sledijo obrisom starih kamnitih zidov, stopnišč in skalnatih previsov. Posebno očarljiva je okolica cerkve svetega Petra, ene najbolj prepoznavnih znamenitosti tega obalnega mesteca.
Prizor je mogoče občudovati z obale, še posebno razkošen pa je pogled z morja. V preteklih letih so se namreč pred Portovenerom zbirale tudi okrašene ladjice, svetloba njihovih luči pa se je prepletala z odsevi plamenov na obali.
Portovenere sicer ni zanimiv le zaradi svojega avgustovskega praznika. Skupaj s Cinque Terre in bližnjimi otoki Palmaria, Tino in Tinetto je od leta 1997 uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Njegova posebnost je preplet srednjeveške arhitekture in dramatične obalne pokrajine, ki že stoletja navdušuje popotnike, še piše PunKufer.
Letos je čarobno tradicijo zasenčila tragedija
A letošnji 17. avgust je bil v Portoveneru drugačen. Namesto običajnega razkošnega svetlobnega spektakla je praznovanje potekalo v precej bolj zadržanem in žalostnem vzdušju.
Le dva dni pred praznikom je namreč v morju izginil 21-letni Sebastiano Piaggi, ki je med plovbo z gumijastim čolnom s prijatelji padel v vodo. Dogodek je močno pretresel lokalno skupnost, zato so se mestne oblasti odločile odpovedati zabavni program in omejiti tradicionalno osvetlitev. Prižgane lučke so bile omejene na območje cerkve svetega Petra, verska procesija pa je kljub temu potekala, vendar v znamenju solidarnosti z družino pogrešanega mladeniča.
Županja Francesca Sturlese je odločitev pojasnila z željo, da bi se domačini v težkih trenutkih povezali v molitvi in upanju. Tako se je letošnji praznik iz razkošnega doživetja spremenil v tiho srečanje skupnosti, ki jo povezuje več kot šest stoletij stara tradicija.
Portovenere je s tem znova pokazal, da se za njegovo slikovito podobo skriva nekaj precej dragocenejšega od turistične znamenitosti: zgodba o veri, pripadnosti in ljudeh, ki svoje izročilo ohranjajo tudi takrat, ko življenje zasenčijo najtežji trenutki.
