Ko prazno hišo napolni velika družina

»Ko sta umrla moja starša in sem ostala sama, je hiša postala prav mučno prazna in tako hudo mi je bilo, ko me nihče ni čakal doma. Ko imaš doma živali, so te vedno tako vesele, ko stopiš skozi vrata. Ko te pes pričaka z mahajočim repom, čutiš ljubezen, zvestobo, to, da mu veliko pomeniš, kar je eden najlepših občutkov,« pripoveduje Barbara. Tako je v njeno življenje prišla novofundlandka Leyla, ki je Barbaro očarala s svojim prijetnim značajem. Zvesta, mirna, dobrodušna, potrpežljiva in prijazna velikanka, ki je oboževala otroke. Takrat še ni vedela, da bo prav pes nekoč odprl vrata v povsem drugačno življenje. Ker je vsak dan komaj čakala, da se po službi vrne domov, je nekega popoldneva moža vprašala, ali bi se morda z vzrejo ukvarjala profesionalno. A pot od prvega psa do tega, kar so danes Male zverinice, je bila dolga, zahtevna in vse prej kot samoumevna.

Deset let, preden lahko rečeš, da si vzreditelj

Barbara danes dobro ve, da rodovnik sam po sebi še ne pove vse zgodbe. Pove poreklo in omogoča spremljanje linij, vendar odgovorna vzreja zahteva veliko več. »Vsak pes ima kakšno pomanjkljivost. Pri vzreji z rodovnikom gledaš, da uravnotežiš tisto, kar je pri enem in manjka drugemu,« razlaga. Pri izbiri paritve zato niso pomembni samo videz in želja po mladičih, temveč tudi zdravstveni pregledi, poznavanje prednikov in lastnosti posameznih živali. In tudi takrat ni zagotovila, da bo šlo vse po načrtih. Njihova pot je bila polna preizkušenj. Prva novofundlandka je imela prevelike težave s kolki, da bi bila primerna za paritev. Pri naslednji so opravili številne zdravstvene preglede, spremljali stanje hormonov in si prizadevali za zdrave mladiče. Nekatere paritve niso bile uspešne, druge so uspele, a v leglu je bilo več mrtvorojenih mladičev. Bili so trenutki, ko se je Barbara spraševala, čemu ji je bilo tega treba. »To je zelo čustveno delo in včasih sem povsem na tleh,« priznava. »Takrat me spodbujata mož Leon in hči Katarina, ki je stara skoraj 17 let in že zelo odgovorna.«

Barbara se je vzrediteljstva učila sproti in načrtno. Ker so ji živali vzele ogromno časa, zaradi mladičev pa ji je bilo vse težje hoditi v službo, je zamenjala poklic, opravila tečaj striženja psov ter leta 2013 stopila na samostojno poslovno pot, da je lahko združila hobi in posel. Nato pa je življenje prineslo nove spremembe. Prišla je korona, otroci so rasli, družini so se počasi pridružili zajci, hrčki, morski prašički, poletuše, afriški beloprsi ježki in druge živali. Postali so vzreditelji novofundlandcev, prikupnih in dobrovoljnih belih »bombažkov« – psov pasme coton de tulear ‒ pa tudi perzijskih mačk. Tako je iz ene novofundlandke počasi zrasel svet, ki ga danes poznamo kot Male zverinice.

Rodovnik je začetek, ne konec zgodbe

Barbara se zaveda, da ima vzreditelj pri svojem delu veliko odgovornost. »Deset let sem delala, deset let truda, pa nisem imela česa pokazati. Ne moreš se kar čez noč odločiti, da bi bil vzreditelj,« pravi. Pri vzreji želi spremljati zdravje svojih živali in poznati njihove linije. »Rodovnik prinaša odgovornost, a stojim za svojim delom in imenom.« Tako je pri perzijskih mačkah pozorna tudi na značilnosti, povezane z brahicefalično obliko glave. Kot pravi, se sami kot vzreditelji izogibajo ekstremnim oblikam in preverjajo, da imajo mačke dovolj odprte nosnice ter da normalno dihajo in kotijo. Pri vsem tem pa Barbara ne skriva, da zdravja ni mogoče povsem zagotoviti. »Zelo se trudim, da so starši zdravi in da imajo pasji ali mačji mladički dobre gene, a včasih tudi to ni dovolj in narava ima svoje zakonitosti,« pravi. Svoje živali dobro pozna, prav tako njihove prednike, ljudem, ki živali vzamejo pri njej, pa vedno ostaja na voljo za nasvete.

Prva dva meseca ostaneta za vse življenje

Ko govori o vzreji, Barbara vedno znova pride do iste točke: mladiček ni samo tisto, kar vidimo na fotografiji. Veliko se zgodi, še preden prvič prestopi prag svojega novega doma. »Ljudje ne vedo, kaj pomeni prva dva meseca življenja pri dobrem vzreditelju,« pravi. Pri Malih zverinicah se socializacija začne zgodaj. Mladiči spoznavajo ljudi, različne zvoke, vonjave in teksture, odraščajo pa tudi ob drugih živalih. Veliki novofundlandci, manjši psi coton de tulear in mačke so vajeni drug drugega, živali srečujejo tudi manjše živali, ponije in zajce. Doma pa je, kot pravi Barbara, mogoče slišati tudi glasbo – njen mož in sinova so glasbeniki, zato mladiči odraščajo ob zvoku trobente. Pri mačjih mladičih je pomembno vlogo prevzela Katarina. »Trenutno imamo dve legli, devet mladičev, in hči jih vsak večer prešteje, vzame k sebi v posteljo in jih pocrklja. To je odlična popotnica za naprej,« pravi Barbara. Toda socializacija se ne konča, ko mladiček zapusti njihov dom. Barbara poudarja, da morajo novi lastniki to, kar je bilo začeto v prvih tednih, nadaljevati. In prav zato ji je pomembno, komu žival odda.

Ne išče samo kupca, ampak pravega človeka

Ob vsaki oddaji mladička Barbaro razveseljuje misel, da odhaja v dober dom. »Seveda gre del mene z vsakim mladičem, a hkrati vem, da zdaj osrečuje druge, in zato sem srečna. To je moj cilj, najti prave ljudi za moje živali.« Prihodnjim lastnikom svetuje, naj ne izbirajo samo na podlagi fotografije. Naj pridejo k njim, spoznajo žival in jo doživijo v živo. Vsaka ima svoj značaj, pravi, in včasih se zgodi, da si žival in človek preprosto izbereta drug drugega. Spominja se sramežljivega mladička coton de tulear, ki je ob prihodu mirne družine z nežno, tiho deklico sam poiskal njihovo bližino in ostal ob njihovih nogah. Takšni trenutki so za vzrediteljico nekaj najlepšega, ko se živali in ljudje »začutijo«. Številni se vračajo k njim in nekateri so pripravljeni čakati tudi več let. Eden od bodočih lastnikov je na svojega rjavega novofundlandca potrpežljivo čakal pet let. »To nam veliko pomeni. Zato pa pravim, meni je nekaj najlepšega, če žival prodam za hišnega ljubljenčka. Da vem, da gre v ljubeč dom, kjer si to žival resnično želijo.« Ko mladiček odide, se odnos pogosto ne konča. Z nekaterimi družinami ostanejo v stikih, se obiskujejo in si svetujejo.

Razstava kot ogledalo

Pasemske živali spremljajo razstave, a pri Barbari te niso cilj same po sebi, so pa pomembne kot možnost, da spozna druge vzreditelje, vidi njihove živali, poišče nove možnosti za paritve in dobi strokovno povratno informacijo. Če sodnik ali drug izkušen človek opazi nekaj, česar sama ni, je to zanjo priložnost za učenje. »Moj cilj ni razstavni pes, je pa prav, da se pokaže in da vidijo, da delam, kot je treba. Pa tudi, da mi svetujejo in me kot vzrediteljico preverijo,« pravi. Razstava je tako priložnost za preverjanje, učenje in potrditev, da pri vzreji napreduje v pravo smer. Vendar pa psa ne želi siliti v nekaj, kar mu ne ustreza. Ena od psičk je nekoč na razstavi dosegla odlične rezultate, naslednji dan pa jo je velik in strog sodnik prestrašil. Barbara se je odločila, da je na razstave ne bodo več vozili. Tudi to je del odgovornega odnosa do živali, ko uspeh ni pomembnejši od nje same.

Družina, ki zna prevzeti odgovornost

Danes Male zverinice niso več samo Barbarina zgodba. So zgodba petčlanske družine. To, da lahko Barbara in njen mož sploh za nekaj dni odideta od doma, je bilo še pred leti skoraj nepredstavljivo. Letos sta prvič po skoraj dveh desetletjih odšla na pravi 14-dnevni dopust. Doma so ostali odrasli otroci, ki so prevzeli skrb za živali. Katarina je skrbela zanje, ko je bilo treba, so jih peljali tudi na vse veterinarske preglede. »Če ne sodeluje vsa družina, ne gre. Če otroci ne bi bili tako odgovorni, ne bi nikoli šla, ker bi imela prevelik občutek krivde,« pravi Barbara. Organizacija in prilagoditve so pomemben del vsakdana, vsak član družine mora vedeti, kaj je njegova naloga. Hkrati pa Barbara poudarja, da otroci zaradi tega ne smejo izgubiti svoje svobode – za živali se je odločila ona in ne želi, da bi bila skrb zanje nekoč njihova prisila. »Mi je pa Katarina že pred leti rekla: Mami, ko bom velika, bom tako kot ti. To me je zelo ganilo. Njena pomoč in predanost mi res veliko pomenita.« Barbara je svojo srčnost in odgovorno sobivanje z živalmi predala tudi svojim otrokom. »Mi smo ena velika družina, tudi živali so del naše družine,« dodaja. In ko danes stopi skozi vrata svojega doma, je od tiste praznine, ki jo je nekoč čutila kot 20-letno dekle, ostalo bore malo. Hišo polnijo otroci, mož, glasba, delo, obiskovalci, mladiči, odrasle živali in ljudje, ki so nekoč prišli po svojega novega družinskega člana, danes pa so z njimi ostale stkane vezi.