Apenini, ki predstavljajo hrbtenico italijanskega polotoka, že dolgo veljajo za geološko uganko. Zemeljska skorja na tem območju se namreč hkrati razteza vzdolž gorske verige in stiska na njenih robovih. Medtem ko se nekateri deli dvigujejo, drugi tonejo. Znanstveniki zdaj verjamejo, da so našli pojasnilo za te protislovne procese. Nova študija kaže, da se zemeljska skorja pod Italijo dobesedno "odpira", ta proces pa povzroča nenavadne geološke aktivnosti na površju, poroča znanstveni portal Science Alert.
Apenini so, podobno kot številne druge gorske verige, nastali s trkom tektonskih plošč. Ta proces je milijone let gubal in debelil zemeljsko skorjo ter tako ustvarjal visoke vrhove. Vendar se je tektonski sistem pod Italijo sčasoma spremenil. Kamnita plošča, ki tone v zemeljski plašč, se je postopoma umikala, za rastočo gorsko verigo pa se je skorja začela razmikati, kar je privedlo do nastanka Tirenskega morja. Zato so se Apenini znašli v nenavadni situaciji: medtem ko se zunanji rob gorske verige še naprej stiska, se skorja v ozadju razteza. Ta paradoks, kako se lahko vodoravno krčenje in raztezanje dogajata hkrati, je dolgo begal geologe.
Proces delaminacije in ločevanje skorje
Pred približno dvema milijonoma let se je glavna faza širjenja, ki je odprla Tirensko morje, končala, stiskanje vzdolž apeninske fronte pa se je drastično upočasnilo. Kljub temu se je nenavadna deformacija verige nadaljevala, kar je kazalo na obstoj nekega drugega mehanizma. Ekipa geologov z Univerze v Firencah, ki jo vodi Stefano Tavani, pojasnjuje ta pojav s procesom delaminacije. Gre za ločevanje gostega spodnjega dela skorje in litosfere od zgornje skorje, nakar ločeni del tone globlje v zemeljski plašč.
Po njihovi analizi se ta proces pod Apenini ne dogaja povsod hkrati. Namesto tega poteka vzdolž ene fronte, tako imenovanega pregiba, ki se počasi premika pod Italijo proti jadranskemu predgorju. Raziskovalci so za preučevanje tega pojava združili desetletja seizmičnih meritev, podatkov GPS, satelitskih radarskih opazovanj in zemljevidov Mohorovičićeve nezveznosti, ki predstavlja mejo med skorjo in plaščem.
Deformacija v obliki harmonike
V zbranih podatkih se je pokazal jasen vzorec. Raziskovalci so vzdolž več kot 500 kilometrov gorske verige odkrili območje, kjer se Mohorovičićeva nezveznost pod tirensko stranjo prekriva s tisto pod jadransko stranjo. To podvojeno skorjo razlagajo kot premično fronto "odpenjanja" oziroma točko, kjer se spodnja skorja ločuje. Okoli te točke ločevanja se združujejo tudi potresi. Za fronto in nad njo mehanizmi potresov večinoma kažejo na raztezanje skorje, pred njo pa na kompresijo.
To potrjujejo tudi meritve GPS. Raziskovalci so izmerili, da se gorski pas v notranjosti širi s hitrostjo približno štiri milimetre na leto, proti zunanjemu robu pa ta premik delno kompenzira stiskanje za približno dva milimetra na leto. Ta proces opisujejo kot deformacijo, ki spominja na harmoniko, kjer se gorski pas znotraj razteza, na svoji fronti pa hkrati krči.
Pred premičnim pregibom ostaneta spodnja skorja in litosferski plašč pritrjena na ploščo, ki tone in vleče skorjo navzdol. Ko pregib preide in se spodnji sloji ločijo, ta obremenitev izgine. Preostala skorja se takrat lahko zravna in odskoči navzgor, saj gostejši material pod njo zamenja lažji plašč. Raziskovalci, ki so ugotovitve objavili v reviji Communications Earth & Environment, poudarjajo, da bodo za razumevanje celotne kompleksnosti deformacije potrebni še naprednejši modeli, vendar Apenini ponujajo redko priložnost za opazovanje ločevanja plašča in litosfere v realnem času.
