Številne sodobne betonske zgradbe začnejo propadati že po nekaj desetletjih. Na drugi strani rimske ceste, akvadukti in monumentalne gradnje času kljubujejo že skoraj dva tisoč let. Znanstvenike je dolgo begalo, kako starodavni material dosega takšno vzdržljivost. Odgovor se skriva v sestavini, ki so jo strokovnjaki dolga leta imeli za napako v proizvodnji.
Raziskovalci so dolgo mislili, da majhni beli koščki v rimskem betonu nastanejo zaradi slabe mešanice ali nekakovostnih materialov. Vendar so nedavne analize pokazale, da ti drobci igrajo ključno vlogo pri trajnosti materiala. Rimljani so namreč uporabljali tehniko vročega mešanja, pri kateri so žgano apno dodajali pri izjemno visokih temperaturah. Ta postopek ustvari material, ki dobi sposobnost samoceljenja. Ko v betonu nastanejo razpoke in vanje prodre voda, apneni koščki reagirajo in razpoko hitro ponovno zapolnijo.
Genialnost starodavnih inovacij
Sodobno gradbeništvo zdaj pozorno proučuje te starodavne metode. Inženirji in znanstveniki želijo tehniko samoceljenja vključiti v moderne materiale, saj bi to močno zmanjšalo okoljski vpliv betona. Proizvodnja cementa danes namreč predstavlja zelo velik delež svetovnih emisij toplogrednih plinov.
Če bi sodobne zgradbe zdržale dlje časa, gradbinci ne bi potrebovali toliko novih materialov za nenehna popravila in novogradnje. To bi pomembno razbremenilo naše okolje in zmanjšalo stroške vzdrževanja infrastrukture. Stari Rimljani tako moderni znanosti in gradbeništvu še danes dajejo izjemno pomembne lekcije o trajnosti. Svoje inženirske mojstrovine so gradili z mislijo na večnost, njihovo znanje pa zdaj ponuja rešitve za nekatere največje izzive sodobnega časa.
