"Ko govorimo o podnebnem skepticizmu, lahko razlikujemo več njegovih oblik. Prva je skepticizem glede trenda segrevanja. Ta zanika, da se podnebje sploh pomembno segreva. Običajna argumenta sta, da meritve niso zanesljive ali da gre zgolj za naravna podnebna nihanja. Danes je ta oblika razmeroma redka, saj so dokazi o globalnem segrevanju zelo obsežni. V Sloveniji je njen najbolj prepoznaven predstavnik Grims, ki verjame celo, da nam glede segrevanja lažejo in da je celo simbol Karantanije (!) umrl zaradi Zemljinega ohlajanja.
Druga oblika je atribucijski skepticizem, pri katerem gre za zanikanje vzrokov podnebnih sprememb. Tak skeptik zanika ali zmanjšuje vlogo človeka pri segrevanju ter spremembe pripisuje Soncu, vulkanom, oceanskim ciklom ali drugim naravnim dejavnikom. Danes je to verjetno najpogostejša oblika podnebnega skepticizma. Iz njegovih stališč prepoznavno sledi, da je njen predstavnik Janez Janša.
Tretja oblika je skepticizem glede posledic. Ta sicer sprejema, da človek povzroča segrevanje, vendar trdi, da bodo njegove posledice majhne ali celo koristne. Pogosto se omenjajo daljša rastna sezona, manj smrti zaradi mraza in podobni domnevni pozitivni učinki. V Sloveniji je tipičen predstavnik takšnega skepticizma dr. Žiga Turk, ki se še zlasti rad zaganja v Greto Thunberg in bori proti 'katastrofizmu', kakor da vpliva na spremembe itak nimamo.
Poznamo še skepticizem glede ukrepanja. Njegovi zagovorniki znanstvenih ugotovitev praviloma ne zanikajo, vendar trdijo, da so podnebni ukrepi predragi, neučinkoviti ali škodljivi za gospodarstvo in kmetijstvo. Pogosto govorijo o vplivu zelenih lobijev, birokracije ali ideoloških interesov. V Sloveniji takšno držo pogosto zasledimo pri NSi in SLS. V resnici je kar srhljivo, kolikšnega prezira, sovraštva in pregona so deležni ekologi in naravovarstveniki."
Vir: Vezjak.com
