"Te dni se počutim kot turistka v lastnem domu. Dolga vrsta daljnih držav je, ki jih nisem nikdar obiskala. Nekaj sem jih in ena od zanimivih izkušenj iz subtropskih in tropskih krajev je, kako se to moje telo, izoblikovano v zmernem podnebju, prilagaja na njihove temperature. Danes mi po to izkušnjo ni več treba z letalom daleč stran in mimogrede dodajati svojega prispevka k podnebnim spremembam. Te so mi jo prinesle kar na domače dvorišče, dobesedno.
Iz otroštva se spomnim poletij na obrobju Ljubljane, ko smo tarnali, ko so temperature zlezle nad 30 stopinj. Nezaslišana vročina. Danes je triintrideset oddih in olajšanje. Potem se spomnim poletja, ko je Ljubljana prvič dosegla 36 stopinj in je bila to čista eksotika. Danes gledam Arsove podatke s samodejnih vremenskih postaj in upam, da se bo temperatura ustavila pri 36, pa vem, da se najbrž ne bo. Včeraj jih je bilo 38. /.../
Počutim se kot nekdo, ki je padel sem z drugega planeta, morda s tistega planeta B, ki ga ni. Zavidam nekdanji verziji same sebe, ki si še ni belila glave s tem vozlom vprašanj. Ko so perunike na domačem vrtu še cvetele junija, takrat, ko je Perun naših prednikov pošiljal prve poletne nevihte, in ne konec aprila kot zdaj, ko je koncept poletnih neviht zastarel. Namesto dobrih starih poletnih neviht imamo zdaj vremenske ekstreme.
Hotela sem zapisati: ker smo si kolektivno skurili planet. Ampak kot opozarja Ailton Krenak, k temu ni prispevalo celotno človeštvo. Zato Krenak, kot staroselec v današnji Braziliji, tudi zavrača oznako 'antropocen' in namesto tega vztraja pri 'kapitalocenu'. Torej popravek: planet je skurilo kapitalistično gnanje za kratkoročnim dobičkom za peščico, češ da je to najvišje dobro za vse človeštvo."
