Mesec varčevanja je dobra priložnost za razmislek, kaj Slovenci počnemo s svojim denarjem. Na bankah imamo približno 30 milijard evrov, velik del na vpoglednih računih, kjer denar praktično ne prinaša donosa. Hkrati podjetja potrebujejo kapital za rast, investicije in širitev. Prav tu je ena največjih neizkoriščenih priložnosti slovenskega gospodarstva.
Pomemben korak je uvedba individualnega naložbenega računa oziroma INR. Gre za doslej najboljši okvir za dolgoročno investiranje, ki smo ga dobili v Sloveniji. Znotraj računa kapitalski dobički, dividende in obresti niso sproti obdavčeni, ob izplačilu velja 15-odstotna stopnja, po 15 letih pa je izplačilo neobdavčeno. Ključ je v preprostosti. Vlagatelj odpre račun, redno nakazuje denar in ga dolgoročno vlaga v razpršene naložbe. Začeti je mogoče že z nekaj deset evri mesečno.
To je pomembno, ker smo Slovenci desetletja varčevanje skoraj samodejno povezovali z depozitom ali nepremičnino. Lastni dom je razumna odločitev. Težava nastane, ko isto logiko prenesemo na ves presežek kapitala. Druga ali tretja nepremičnina pomeni en objekt, eno lokacijo, enega najemnika in visoke stroške vzdrževanja. Streha, fasada in instalacije pridejo naenkrat, velik del obnove pa vrednosti niti ne poveča, ampak samo preprečuje njen padec. Delnice in ETF-skladi so likvidni in omogočajo lastništvo podjetij iz različnih držav in panog. Z enim nakupom je mogoče dobiti široko razpršitev ob praviloma bistveno nižjih stroških od številnih klasičnih skladov.
Slovenski kapitalski trg ima več potenciala, kot mu ga pogosto pripisujemo
Tudi slovenski kapitalski trg ima več potenciala, kot mu ga pogosto pripisujemo. Največje domače družbe so dobičkonosne, ustvarjajo močne denarne tokove, izplačujejo dividende in se širijo v tujino. Manjkajo predvsem več podjetij na borzi, nove izdaje delnic in podjetniških obveznic ter več domačega kapitala. Problem je tudi davčna konkurenčnost. Pri nas so dividende in kapitalski dobički ob začetku praviloma obdavčeni s 25 odstotki, nekatere države srednje Evrope imajo nižje stopnje oziroma precej bolj spodbudne dolgoročne naložbene račune. Davčni sistem ni nepomemben. Vpliva na to, kam ljudje usmerjajo prihranke. Če želimo, da čim več ljudi postane lastnikov podjetij in produktivnega kapitala, mora okolje takšno varčevanje spodbujati.
Razumem, da danes velik delež starejšega prebivalstva močno vpliva na politične prioritete. Toda demografska razmerja se bodo nekoč spremenila. Ostalo pa bo tisto, kar bo sedanja generacija zapustila otrokom in vnukom, in velik del tega bo v nepremičninah, ki jih bo treba obnoviti. To je prava skrb. Naslednja generacija bo podedovala veliko premoženja, vendar bo velik del nelikviden, vezan na eno lokacijo in povezan z računi za strehe, fasade, instalacije in obnove. Lastništva v podjetjih, ki ustvarjajo dobiček in rastejo, pa bo imela bistveno manj. Medtem bodo drugod prihranki financirali nova podjetja, energetiko, podatkovne centre, umetno inteligenco, tehnologijo in vesoljsko industrijo. Razlika ni v pameti in ne v pridnosti. Razlika je predvsem v tem, kam gre prihranek in kaj z njim financiramo. Če imamo radi svoje otroke in vnuke, moramo okvir za njihovo premoženje zgraditi danes. Račun je preprost. Slovenska gospodinjstva imajo na bankah približno 30 milijard evrov. Če samo desetina tega denarja v prihodnjem desetletju najde pot v domača podjetja in kapitalski trg, govorimo o približno treh milijardah evrov kapitala. Pridobijo vsi: posameznik gradi premoženje, podjetja dobijo kapital za rast, gospodarstvo pa postaja manj odvisno od bančnega financiranja.
