"Brez slovenske nacionalne države ne bi bilo poučevanja v slovenskem jeziku in ne bi bilo tako razvite slovenske kulture. Ne bi bilo slovenskih gledališč, še manj slovenskih filmov in nadaljevank, umanjkala bi tudi finančna podpora slovenskim založbam, ki bi kmalu prenehale izdajati knjige v slovenskem jeziku. In tudi slovenske javne radiotelevizije ne bi bilo. Ne bi bilo otroških, kulturnih, izobraževalnih ali verskih televizijskih vsebin v slovenskem jeziku. In če se leta 2026 resno sprašujemo, ali javno radiotelevizijo potrebujemo, se v resnici sprašujemo, ali potrebujemo nacionalno državo. In odgovor je preprost: ne, ne potrebujemo je.
Nacionalne države tako kot javne radiotelevizije nihče ne potrebuje, ampak si ju želi. Vsi majhni narodi tega sveta si srčno želijo biti neodvisni in vsi si želijo gledati poročila v svojem jeziku, a le redkim so se te želje tudi uresničile. In razen Slovencev ne poznam nobenega drugega majhnega naroda, ki bi se temu luksuzu želel odreči: nobenega drugega naroda ne poznam, ki bi namesto radijskih in televizijskih programov v svojem jeziku raje poslušal podkaste v angleščini in gledal Netflix. In to le zato, da bi bile mesečne položnice za štirinajst evrov nižje. Za štirinajst evrov, ja. To sta dve craft pivi oziroma ena pica na ljubljanskem obrežju. In očitno mnoge Slovenke in Slovenci raje spijejo dve pivi ali pojedo eno pico, kot pa še naprej gledajo Kaj dogaja?, prenose smučarskih skokov iz Planice in Trezor. Še več, številni že danes preračunavajo, koliko denarja bi se v njihovih denarnicah nabralo, če bi zaprli še vsa slovenska gledališča in opere, ukinili Slovenski filmski center in Javno agencijo za knjigo. Naj jim olajšam življenje in na hitro preračunam zanje: če ukinemo celotno slovensko kulturo, bi povprečna slovenska družina vsako leto prihranila za eno kosilo pri Ani Roš."
Vir: Dnevnik
