Živimo v družbi, v kateri očitno ni več skupnega soglasja o tem, kaj je dobro, kaj je resnica, kaj je lepo, kaj je kultura.
Načini mišljenja, ki so nekoč oblikovali ideje, moralo, razmišljanje, vrednote, pogled v prihodnost – filozofija, umetnost, zgodovina, časopisi –, vedno bolj izginjajo iz javnega življenja in ostajajo na margini. Tja jih zelo zavestno potiska populistična politika. Pa tudi kapitalizem, saj so to vede, ki postavljajo vprašanja, ki nimajo takojšnjega ekonomskega odgovora. Vprašanja, kot so: Kaj je pravično? Kaj je dobro življenje? Kaj je skupnost? Kaj pomeni biti dober človek? Čemu je svoboda sploh namenjena?
A brez teh vprašanj in razmišljanja o odgovorih vrednote, resnica ali humanizem težko obstojijo.
Ameriška intelektualka Susan Sontag je v eseju Estetika tišine napisala, da mora vsako zgodovinsko obdobje zase ponovno ustvariti načrt duhovnosti. "Ena izmed najbolj učinkovitih metafor za duhovni načrt v moderni dobi je umetnost."
Kako malokrat si predstavljamo, da je umetnost duhovnost, da se oplaja z nečim, kar je neskončno intuitivno in neoprijemljivo, in se potem preoblikuje v idejo, podobo, zgodbo, ki postane nekaj materialnega – umetniško delo, nato pa se v očeh, sluhu, umu, zgodbi, ki jih posrka gledalec, poslušalec, bralec, spet spremeni v nekaj duhovnega in skrivnostno stvarnega hkrati ...
...V bistvo naše države se vtika tuja država, pojem domovine je zlorabljen. In vendar se ne zgodi nič, kot da smo ljudje paralizirani, kot da nas je pičila velikanska tarantela. Predvsem pa je iz politične javnosti izginilo spoštovanje do sočloveka ...
Zakon lahko določi, kaj smemo ali ne smemo storiti, ne more pa ustvariti družbe, v kateri ljudje drug drugega spoštujejo, imajo občutek za mejo, dostojanstvo, solidarnost ali odgovornost.
