"Po januarskih krvavo zatrtih demonstracijah, ko je Trump protestnikom obljubil pomoč in s tem sprožil krvavi preventivni režimski pokol protestnikov, je z navideznimi pogajanji o iranskem jedrskem vprašanju miru in sebi nadel avreolo možnega dogovora s Teheranom. Toda dejansko je bila avreola lažna. ZDA se z vse glasnejšim prišepetavanjem Netanjahuja niso bile več pripravljene zadovoljiti s takšnimi uzdami iranskemu jedrskemu programu, ki jih za svoje preživetje trepetajoči režim v luči krepitve vojaške prisotnosti v Perzijskem zalivu nikoli dotlej ni bil pripravljen ponuditi. Vsa kompromisna pripravljenost Irana je bila zaman. Kajti Trump je bil skupaj z Netanjahujem slednjič odločen, da mora iranski režim pasti, če se že noče pridružiti prizadevanjem oblikovanja novega Bližnjega vzhoda, ki ga je Trump slavnostno orisal z opisovanjem riviere Gaze na prvi seji svojega Odbora za mir.
Iran je še kako dobro razumel dobro leto dni trajajočo zunanjo politiko ameriškega predsednika, ki temelji na maksimalni moči, maksimalnem pritisku in prisili, da se doseže takšen rezultat, ki je pogodu Donaldu Trumpu. Eksemplaričen primer njegove politike rož (ali drugih korenčkov) in orožja (ali carin) je Trumpovo navdušenje nad azerbajdžansko pokoritvijo Armenije z bliskovitim zavzetjem Gorskega Karabaha. Podobno kot iranski kronski princ Pahlavi ali premier Netanjahu je trdno prepričan, da vojna ustvari priložnost za novi začetek. Če ob tem umre sto šolark ali do trideset tisoč protestnikov na podžganih demonstracijah iz tujine (ali več kot 70.000 ljudi v genocidu v Gazi), je to očitno cena, ki jo je treba po razmišljanjih voditeljev z božjim kompleksom in brez sodne odgovornosti plačati za svobodo."
Vir: Dnevnik
