"To je tema za tretji mandat socialistične vlade.” S temi besedami je pred leti znotrajstrankarske kritike, ki so vrhuški stranke očitali politični premik proti liberalni sredni, odpravljal koordinator Levice in aktualni Golobov podpredsednik vlade Luka Mesec. Vse kaže, da bo tretji parlamentarni mandat zadnji za Levico. Vsebinsko izpraznjena, kadrovsko opustošena, medijsko nespretna, v odkrito konfliktem odnosu z najnaprednejšimi delavskimi organizacijami, sedeča na vlaku smrti anti-janšizma bo najverjetneje zdrsnila iz parlamentarnih tračnic. Ker se je v zadnjih letih v popolnosti omejila na delovanje znotraj institucij meščanske države, bo izpad iz zakonodajnega organa mogoče razumeti tudi kot mrliški zvon celotne stranke.
Prestop poslanca Mateja T. Vatovca, ki so ga mnogi (ne)vede zamenjevali s predsednikom Nove Slovenije, Jernejem Vrtovcem, pri celotni zgodbi ne igra omembe vredne vloge. Novica dopoldneva za medijske portale, ki v resnici (pretirano) ne škodi Levici, še manj pa pomaga njihovim koalicijskim partnerjem iz SD-ja. Politik brez barve in okusa je stranko brez okusa zamenjal za stranko brez barve. Politično preigravanje na sredini igrišča, kjer so doma varne podaje in odsotnost duelov.
Kljub temu da je sam po sebi transfer na relaciji Levica-SD zanemarljiv, kaže na nezanemarljiva politična gibanja. Vse tri stranke vladajoče koalicije so si postale idejno in programsko tako podobne, da je za tovrsten prestop dovolj že otroški korak v eno ali drugo smer. Ni več potrebe po epohalnih razlagah, napetih sestankih, niti po bolečih notranjih prevratih. Dovolj je že en telefonski klic. Prebudiš se v Levici, dopoldansko kavo spiješ kot SD, večerjo poješ kot Svoboda. Antijanšistični levoliberalec brez notranjih bojev in brez perspektive drugačne, naprednejše družbene ureditve. Bojevnik za ohranitev statusa quo.
Ker je iz palube že davno odvrgla strategijo stranke-gibanja, socialistično perspektivo družbe in programske cilje, ki bi peljali k njej, pa potop Levice ne pomeni tudi potopa levih, naprednih politik
Ta vladna flotilja, ki jo proti marčevskim državnozborskim volitvam vodi Robert Golob, resda pluje po popolnoma usklajenih koordinatah, vendar hitrost in nosilnost ladij nista enaki. Vse bolj se zdi, da osrednji tanker z modro zastavo hkrati beži od luksuzne, a majhne jadrnice z rdeče-zeleno zastavo, obenem jo melje. Ta beg in mletje sta še toliko lažja, ker se jadrnica pod težo vse protidelavske in oportunistične navlake vse hitreje tudi sama potaplja. Pokojninska reforma, zaradi katere bomo delali dlje za realno nižje pokojnine, tiha podpora višanju izdatkov za stroje smrti, premik od plana B za Evropo k skorajda ljubezenski fiksaciji z institucijami Evropske unije (EU).
Ker je iz palube že davno odvrgla strategijo stranke-gibanja, socialistično perspektivo družbe in programske cilje, ki bi peljali k njej, pa potop Levice ne pomeni tudi potopa levih, naprednih politik. Prej obratno. Odpira se prostor zanje. Pri čemer na vse organizacijske akterje teh politik prežijo praktično iste pasti, v katere se je skozi dolgo desetletje pohoda skozi institucije zapletla Levica. Izkušnje preteklih let bi jim pri tem morale priti še kako prav.
Za razliko od parlamentarnih volitev 2022, ko so premnogi (med njimi tudi avtor tega zapisa in mnogo njegovih kolegov) z močno stisnjenim nosom, škrtajočimi zobmi in zakritimi očmi glasovali za Levico, ker ni bilo druge napredne alternative, bo položaj čez dobre dva meseca drugačen. Elektoralna alternativa v obliki novoustanovljene stranke Mi, socialisti! obstaja. Čas bo pokazal, če se bo ta iz volilne liste s prepoznavnim voditeljem, razvila v resno organizacijsko formo, katere delovanje ne bo omejeno zgolj na parlamentarne govornice in socialna omrežja.
Prav vpetost v širše družbene boje, naj bo to na področju javnega potniškega prometa, javnega zdravstva in šolstva, stanovanjskih zadrug, prizadevanj za mir v svetu in internacionalno solidarnost delovnih ljudi, naprednih okoljskih prizadevanj in naporov za demokratizacijo delovnih okolji, bo ključnega pomena za dolgoživost ter družbeni potencial političnega gibanja, ki zre onkraj obstoječega kapitalističnega reda. V primeru marčevskega preboja v parlament mora poslanska skupina postati strankina celica in ne obratno. Članstvo in širša napredna družbena gibanja morajo z inovativnimi demokratičnimi mehanizmi izvajati nadzor in usmerjanje svojih delegatk in delegatov, ki jih bodo poslali v žrelo meščanske politike. Zgolj dosledni agenti demokracije v družbi jo namreč lahko vodijo proti socialistični preobrazbi. Socializma ni brez demokracije, demokracija brez socializma pa je zgolj elektoralno-medijski peskovnik za vladajoče razrede.
Prav napade političnih, gospodarskih in drugih organizacij vladajočih razredov, ki se bodo v obdobju do volitev gotovo stopnjevali, mora novonastala stranka sprejeti kot Olimpija penale v tekmovanjih pod okriljem NZS. Kot darilo, ki se mu ne reče ne in se ga v polnosti izkoristi. Etikete takšnih in drugačnih podjetniških klubov, zbornic in izpostav tujih vlad in/ali multinacionalk naj nosijo kot medalje. Omogočajo jim namreč dodatno diferenciacijo od vseh ostalih sistemskih strank, ki se kar tepejo za pohvalo tega ali onega nosilca gospodarske moči.
Pri vseh skupaj pa je treba ohraniti trezno glavo. Do socializma ne bomo prišli ne z 5, 10, 20 ali 30 poslanskimi mandati. Razmerij moči v družbi med kapitalom in delom ne bo spremenil dvig podpore tej ali oni napredni politični organizaciji iz 4,2 odstotka na 7,9 odstotka. Zaradi tega se lahko morda za nekaj minut počutimo boljše, vendar to samo po sebi ne bo prineslo družbenega prevrata. Prinese ga lahko zgolj organizirana, odločna in strateško premišljena politična akcija delovnih ljudi, ki bo svoje središče imela na raznoterih delovnih mestih, v institucijah meščanske države pa bo v prvi vrsti videla koristni megafon za širjenje in utrjevanje svojih idej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
