Matej Grošelj
NSi, SLS in Fokus zagovarjajo skupni nastop na volitvah.
Novo poglavje na desnici prinaša povezovanje treh sorodnih strank v predvolilno koalicijo. Po menjavi vodstva v NSi so se pogajanja s SLS in Fokusom pospešila, skupni nastop na volitvah pa trije akterji predstavljajo kot racionalen odgovor na strah pred drobljenjem glasov in politično marginalizacijo. Ali gre za strateško prenovo desnosredinskega prostora ali zgolj za pragmatičen manever, ki utrjuje obstoječo hegemonijo SDS in povečuje možnosti za povolilni preobrat v desno? V ozadju povezovanja treh sorodnih strank ni skrivnost, da ostaja Janez Janša edini resni kandidat za premierski položaj, NSi pa se zavestno (znova) umika v podrejeno vlogo, potem ko se je leta 2022 zavezala, da Janše nikoli več ne bo podprla za mandatarja.
Sodelovanje z manjšima partnerjema naj bi razširilo volilni bazen – od podeželja do liberalnejših podjetniških krogov –, a hkrati zožuje manevrski prostor samostojne identitete. Zgodovina desnih povezovanj kaže, da sinergije niso samoumevne in da skupne liste ne prinašajo nujno političnega preboja. Ključno vprašanje zato ostaja: bo tokratno zavezništvo pomenilo alternativo volivcem ali le tehnično sredstvo za oblikovanje vnaprej znane koalicije?
Sodelovanje z manjšima partnerjema naj bi razširilo volilni bazen – od podeželja do liberalnejših podjetniških krogov –, a hkrati zožuje manevrski prostor samostojne identitete. Zgodovina desnih povezovanj kaže, da sinergije niso samoumevne in da skupne liste ne prinašajo nujno političnega preboja. Ključno vprašanje zato ostaja: bo tokratno zavezništvo pomenilo alternativo volivcem ali le tehnično sredstvo za oblikovanje vnaprej znane koalicije?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
