(POGLED) Kolumna Aleša Mavra: Koliko divizij (še) ima papež?

Na zlajnano vprašanje sovjetskega strička Joeja iz naslova prispevka sem se spomnil prejšnji mesec, ko se je tako imenovani vatikanski zunanji minister ali uradno tajnik za odnose z državami in mednarodnimi organizacijami, britanski nadškof Paul Gallagher, vrnil s štiridnevnega obiska v Moskvi. Njegovo gostovanje pri Sergeju Lavrovu je skoraj sovpadlo z moskovskima izletoma direktorja Cie in prvega ameriškega zeta. Zato se je pri vseh tistih, ki si želimo odločilnih premikov v smer konca ruske agresije na Ukrajino, prižgala nova iskrica upanja. Zlasti pri ljudeh, ki so kot jaz od vsega začetka gojili pričakovanje, da bi lahko Sveti sedež odigral pomembno vlogo pri dosegi tega cilja. Ker umira upanje zadnje, niti štiri leta in pol skoraj samih razočaranj niso čisto izničila uveljavljenih prepričanj. Tudi zaradi tega sem sam recimo pred tremi leti precej naivno stavil velike upe v vsaj zame precej nepričakovani obisk takratnega papeža Frančiška v Budimpešti, čeprav je bil prej do nekdanjega madžarskega premierja Viktorja Orbána zelo zadržan. Mislil sem pač, morda pa bosta možakarja, ki ju je povezal precej naklonjen odnos do Rusije, iznašla recept, kako se učinkovito soočiti z njenim trenutnim diktatorjem. Pa je ostalo zgolj pri fototerminu v umetnostni galeriji v madžarski prestolnici.

Nastop novega papeža Leona XIV. je, potem ko je postalo jasno, da od Frančiška Ukrajina ne more pričakovati odločilne pomoči, upanje spet poživil. Sicer se v skoraj letu in pol znova ni zgodilo nič, toda slog ameriškega pontifeksa je bil ob morda pomenljivem sovpadanju terminov dovolj za še eno različico sanj o preboju. Po tistem, kar smo videli v Rusiji in kar je Gallagher povedal po vrnitvi v Rim (priznam, skoraj bi si želel, da bi povedal manj), obstajata pravzaprav samo dve možnosti.

Prva, skladna z velikimi upi, je, da je najbolj izkušena in najstarejša neprekinjeno delujoča diplomacija na svetu našla način, kako ravnati s Putinovim režimom. Na zunaj prilaganje in celo hvala, v zakulisju in med pogovori za zaprtimi vrati pa ustvarjanje terena za dejanski premik v sodelovanju z ameriškim kombiniranjem korenčka in palice. Ni nemogoče, je pa skoraj prelepo, da bi bilo res.

A če ni res, potem izjave vatikanskega zunanjega ministra niso orodje v okviru premetene diplomatske operacije, temveč jih je treba jemati dobesedno. Za vernika v moč vatikanske diplomacije in zlasti v to, da lahko odločilno pripomore h končanju agresije, skoraj ni bolj črnega scenarija.

Prvi človek najstarejše neprekinjeno delujoče diplomacije je po vrnitvi v Rim namreč govoril, kot bi pri nas poslušal Danila Türka. Držav in ljudi naj ne bi smeli izolirati. Kot že papežu Frančišku mu z jezika ni hotelo razlikovanje med napadalcem in žrtvijo, kar je vsaj po mojem mnenju najbolj ohromilo vatikanske možnosti za posredovanje med sprtima stranema v obdobju prejšnjega papeža. Mnenje, da bodo v Kremlju spoštovali koga, ki v odnosu do njih kaže strah pred jasno besedo, je namreč zmotno.

Za standardov iz časa rajnega Janeza Pavla II. vajenega človeka še bolj razorožujoči sta bili dve drugi zadevi. Po vsem videzu je Gallagher svojemu gostitelju omogočil, da nastopi v pozi predstavnika velike krščanske velesile in branilke krščanstva po svetu. Hkrati se mu je zdelo vredno izrecno poudariti, v kako idiličnih razmerah živijo pripadniki katoliške manjšine v Putinovi državi. Menda ni nihče potožil, da bi se soočal s kakšnimi težavami. Izjava govori sama zase in jo je treba uvrstiti v vrsto tistih, s katerimi je Sveti sedež skušal v 20. stoletju zagotoviti svojim škofom in vernikom vsaj minimalen prostor pod soncem v katolištvu izrazito nenaklonjenih okoljih.

Dobesedno vzeto vse navedeno pomeni, da niti diplomacija Leona XIV. ne namerava narediti korakov v smeri tiste Janeza Pavla II., ki je imela do evropskega vzhoda izjemno trdno stališče. Nehote se zastavi vprašanje, od kod izvirajo tako mehka kolena v Vatikanu, ko gre za Rusijo.

Njihov pomembni vir je gotovo, da je vsaj za del vatikanske zunanje politike že dolgo značilen nekakšen neuvrščenski pogled na svet. Domnevno izkoriščevalske zahodne države se v njem odrežejo slabše od držav predstavnic svetovnih ponižanih in razžaljenih. Preprosto povedano je nekdanja Sovjetska zveza oziroma današnja Rusija v taki optiki vedno v boljšem položaju kot ZDA. Omenjena smer je v času pokojnega argentinskega papeža, izvirajočega iz dela sveta z izrazito težavnim razmerjem do "gringov", močno pridobila veljavo. Zato se je bilo že od leta 2014 uradnemu Svetemu sedežu drugače kot tistemu iz let Janeza Pavla II. tako težko ogreti za podporo Ukrajini, žrtvi napačnega napadalca.

Toda obstaja še druga smer, ki v Katoliški cerkvi ni zanemarljiva. Slednja vidi v pravoslavni Rusiji neizčrpen duhovni rezervoar, v nekdanjem carskem in sedanjem Putinovem režimu pa vzor konservativne avtokratske vladavine na krščanski podlagi. Tragikomično se mi zdi, koliko iskrenih zagovornikov ima navedeni pogled. Ki spregleduje, da je Ruska pravoslavna cerkev morda najbolj precenjena duhovna ustanova na planetu. Predvsem zato, ker ji je pravo zmožnost samostojnega delovanja odvzel že Peter Veliki, že oslabljeno institucijo pa je porevolucionarni teror pripeljal na rob uničenja. To, kar se danes na zunaj kaže kot impresivna krščanska renesansa, je Cerkev po milosti režima in priročna fasada teatralne konservativne revolucije. Pričakovati, da bi se kagebejevski oficir iz šole sovjetskega patriotizma res oblikoval ob mislih pravoslavnih teologov iz 19. stoletja, je jalovo.

Ampak morda vatikanski diplomati vse to vedo in so v Moskvi res izvedli mojstrovino, ki bo skrajšala vojno. V tem primeru obljubim, da se jim bom na tem ali podobnem mestu javno opravičil in priklonil do tal. Saj bomo imeli dokaz, da papež nikakor ni čisto brez "divizij".

* Dr. Aleš Maver je zgodovinar, latinist in politični analitik.