Sanja Verovnik
Požari ob vse višjih temperaturah in daljših sušnih obdobjih pomenijo vse večje tveganje, vprašanje požarne varnosti pa ne zadeva le gozdov in naravnega okolja. Pomembno je tudi, kako varne so stavbe, v katerih živimo in delamo. Slovenski stavbni fond je starostno zelo raznolik, z njim pa tudi standardi, po katerih so bile posamezne stavbe načrtovane in zgrajene. Medtem ko pri novejših objektih veljajo precej strožje zahteve, je pri starejših lahko slika bistveno drugačna. Kako požarno varen je slovenski stavbni fond in ali bo treba požarni varnosti pri načrtovanju in gradnji v prihodnje namenjati več pozornosti, sta za Večer pojasnila mag. Aleš Drnovšek in mag. Aleš Glavnik, pooblaščena inženirja požarne varnosti Inženirske zbornice Slovenije (IZS).
Po njunih besedah je požarna varnost obstoječih stavb močno odvisna od obdobja, v katerem so bile zgrajene. Pri starejših objektih, zlasti tistih, zgrajenih pred letom 1970, se je požarni varnosti pri načrtovanju namenjalo zelo malo pozornosti. V tistem obdobju praviloma tudi ni bilo ustreznih predpisov, ki bi zahtevali požarno varno gradnjo, opozarjata. V osemdesetih in devetdesetih letih do osamosvojitve Slovenije je bilo zgrajenih veliko večjih stanovanjskih stavb ter tudi več poslovnih in javnih objektov. Pri njih so se protipožarni ukrepi že deloma upoštevali, vendar po besedah sogovornikov še zdaleč niso dosegali ravni požarne varnosti, kakršno zahtevajo današnji standardi. Pomemben premik se je zgodil leta 1989, ko so se v okviru pravilnika o podrobnejši vsebini tehnične dokumentacije začele izdelovati študije požarne varnosti. Temeljile so predvsem na tujih tehničnih smernicah in deloma na jugoslovanskih pravilnikih. Naslednji mejnik je bil pravilnik o študiji požarne varnosti iz leta 1998, ki je določil vsebino teh študij in pogoje za njihove izdelovalce. Prvo slovensko tehnično smernico s področja požarne varnosti pa smo dobili leta 2005. "Generalno bi lahko rekli, da se ustrezna požarna varnost novih stavb v Sloveniji dosega od leta 2005 naprej," ocenjujeta Drnovšek in Glavnik. K temu sta pomembno prispevala pravilnik o požarni varnosti v stavbah in tehnična smernica TSG-1-001:2005 – Požarna varnost v stavbah.
Za razvitimi državami še zaostajamo
Kljub napredku sogovornika opozarjata, da bi morali požarni varnosti pri načrtovanju in gradnji v prihodnje namenjati bistveno več pozornosti. Ocenjujeta, da Slovenija še ni dosegla ravni požarne varnosti nekaterih razvitejših evropskih držav, kot so Nemčija, Avstrija, Velika Britanija, Francija in Švica. Kot eno od težav izpostavljata pomanjkanje ustreznih dodiplomskih in podiplomskih izobraževalnih programov ter znanja s področja požarne varnosti. Primanjkuje tudi raziskovalnih projektov in ustrezno izobraženih inženirjev požarne varnosti, pa tudi znanja drugih strokovnjakov, ki sodelujejo pri načrtovanju objektov – arhitektov, gradbenih, elektro in strojnih inženirjev ter tehnologov.
Pri načrtovanju novogradnje je treba po njunih besedah ločiti vsaj dve fazi: umestitev objekta v prostor in načrtovanje požarne varnosti samega objekta. Zahtevano raven danes določa slovenska tehnična smernica TSG-1-001 – Požarna varnost v stavbah, trenutno različica iz leta 2019. Pri umeščanju stavbe v prostor mora arhitekt med drugim upoštevati odmike od parcelnih mej in drugih objektov zaradi možnosti prenosa požara ter zagotoviti ustrezne gasilske dovoze, dostope in vodo za gašenje. Pri načrtovanju samega objekta pa sta ključna varna evakuacija ljudi ter preprečevanje širjenja požara znotraj stavbe in na druge objekte. "Osnovno vodilo načrtovanja je, da mora biti stavba načrtovana tako, da je zagotovljena varna evakuacija in da požar ne doseže obsega, ki ga gasilci ne bi mogli obvladati," pojasnjujeta. Za ustrezno načrtovanje je po njunem mnenju bistveno, da se pooblaščenega inženirja požarne varnosti v projekt vključi dovolj zgodaj, že na ravni idejnega projekta oziroma idejne zasnove. Ta izdela načrt požarne varnosti, ki se nato nadgrajuje v nadaljnjih fazah projekta. Sogovornika opozarjata, da načrt požarne varnosti za izvedbo še vedno ni samoumeven pri vseh novogradnjah, rekonstrukcijah in adaptacijah. Po njunih izkušnjah je še vedno preveč objektov, pri katerih vodja projekta, praviloma arhitekt, njegove izdelave ne naroči, ker meni, da področje dovolj dobro pozna in lahko sam prevzame odgovornost za načrtovane ukrepe.
Tehnologija prehiteva smernice
Med področji, ki se z vidika požarne varnosti trenutno najhitreje spreminjajo, Aleš Drnovšek in Aleš Glavnik na prvo mesto postavljata električno mobilnost. Ob pojavu prvih litij-ionskih baterij v vozilih se je zgodilo več požarov vozil in baterij. Posebnost takšnih požarov je po njunih besedah tudi ta, da je baterijo tako rekoč nemogoče pogasiti. Hkrati se tehnologija razvija v smeri požarno varnejših baterij. Spremembe so se zgodile v obdobju približno desetih let, kar po njunem mnenju nazorno kaže, kako težko je požarne smernice sproti prilagajati vsakokratnemu stanju tehnike. Spreminja se tudi požarna varnost sončnih elektrarn. Z večjo uporabo panelov na stekleni osnovi se je ta po navedbah sogovornikov precej izboljšala.
Pri požarnih smernicah je zato treba upoštevati, da temeljijo na bolj konservativnem pristopu in varnejšem projektiranju. Stanovanjske stavbe lahko imajo dobo uporabnosti daljšo od 50 let, v tem času pa se lahko tehnologija večkrat zamenja. "Smernice tako upoštevajo neki sprejemljiv nivo požarne varnosti, seveda pa popolne varnosti ni mogoče doseči," poudarjata.
Lesena ali betonska gradnja?
Razvoj gradbenih materialov in tehnologij je razlike v požarni varnosti med montažno in betonsko stanovanjsko gradnjo precej zmanjšal. Kljub temu način gradnje ni nepomemben. Pri leseni gradnji je treba po besedah sogovornikov bistveno več pozornosti nameniti detajlom, izvedba mora biti natančnejša, morebitne napake pa lahko imajo resnejše posledice. Zato menita, da je pri takšnih objektih posebno pomembna prisotnost strokovnjaka za požarno varnost, ki gradnjo nadzira ves čas izvajanja del. Opozarjata, da se investitorji za pravočasno vključevanje takšnega strokovnjaka še vedno odločajo preredko.
Če je konstrukcija negorljiva, bodo ob požaru goreli predvsem premična oprema, stavbno pohištvo in vgrajene inštalacije. Betonska konstrukcija se lahko poškoduje, vendar sogovornika pojasnjujeta, da je ob pravilni gradnji in ustrezni požarni odpornosti mogoče pričakovati, da bo stavbo po požaru mogoče sanirati. Drugače je lahko pri leseni gradnji, zlasti ob uporabi gorljivih izolacij. Če požar zajame konstrukcijo in izolacijo, je gašenje lahko zelo zahtevno, posledice za samo konstrukcijo pa večje. Pomemben dejavnik je tudi velika količina vode, ki se lahko porabi pri gašenju. Ta ima manjši vpliv na betonsko konstrukcijo, večjega pa na leseno konstrukcijo in izolacijske materiale. "V splošnem je zagotovo varneje vgrajevati negorljive materiale, saj tako ni omogočeno širjenje požara," poudarjata. Ob tem je treba ustrezno preprečiti tudi prenos požara med posameznimi požarnimi sektorji, za kar so odgovorni izvajalci gradnje in pooblaščeni nadzorniki.
Tveganje prihaja tudi iz narave
Nov izziv prinašajo podnebne spremembe in z njimi večja nevarnost obsežnih požarov v naravi. Če se takšen požar približa stanovanjskim naseljem, so ogrožene tudi hiše. Sedanja slovenska tehnična smernica, podobno kot tuje smernice, pri umeščanju stavb upošteva odmike od parcelnih mej ter sosednjih stavb oziroma objektov. Ne obravnava pa posebej odmikov zaradi nevarnosti požarov v naravi. Drnovšek in Glavnik menita, da bo ob naslednji prenovi verjetno treba preveriti tudi ta vidik požarne varnosti.
Posledice daljših sušnih obdobij se že kažejo pri zagotavljanju vode za gašenje. "Ob sušnih obdobjih se že pojavlja pomanjkanje gasilne vode," opozarjata. Kadar zunanje hidrantno omrežje ne zagotavlja zadostnih količin vode, tehnična smernica kot nadomestni ukrep predvideva lokalni gasilski bazen. Glede na ceno pitne vode in omrežnine je lahko takšna rešitev po njuni oceni dolgoročno tudi bolj ekonomična.
Starejše stavbe bolj ogrožene
Posebno vprašanje predstavlja velik delež starejših stavb. Od leta 2020 se v Sloveniji uporablja metodologija, s katero je mogoče oceniti približno požarno ogroženost posamezne stavbe. Ocena se izdela na podlagi pravilnika o izdelavi ocen požarne ogroženosti in je obvezna za stavbe z določenimi izjemami, med katere sodijo denimo manjše eno- in dvostanovanjske stavbe. Pri ocenjevanju se upoštevajo ustreznost evakuacijskih poti, vgrajena pasivna in aktivna protipožarna oprema, urejenost okolice za gasilsko intervencijo ter velikost in namembnost objekta. Stavba se nato uvrsti v eno od šestih stopenj: od zelo majhne do zelo velike požarne ogroženosti. "Generalno lahko ugotovimo, da zaradi neustreznih požarnih ločitev in evakuacijskih poti starejše stavbe uvrščamo med stavbe z visoko požarno ogroženostjo, torej med stopnje od štiri do šest, novejše pa praviloma med stopnje od ena do tri," pojasnjujeta sogovornika. Toda celovitega pregleda nad požarno varnostjo slovenskega stavbnega fonda nimamo. Oceno požarne ogroženosti namreč hrani lastnik in je ne posreduje državnemu organu, ki bi podatke zbiral in statistično obdeloval. "Tako celovitega stanja požarne varnosti slovenskega stavbnega fonda ni mogoče poznati," opozarjata.
Veliko odgovornosti zato nosijo lastniki. Že razmeroma omejeni posegi lahko po njunih besedah pomembno izboljšajo varnost. Zamenjava vhodnih vrat stanovanj s požarno odpornimi vrati ali namestitev požarnih vrat med skupnim hodnikom in stopniščem lahko denimo močno upočasni širjenje požara po večstanovanjski stavbi in zaščiti evakuacijske poti. Posebno pozornost bi bilo treba požarni varnosti namenjati tudi pri rekonstrukcijah, adaptacijah in vzdrževalnih delih. Drnovšek in Glavnik pravita, da lahko poseg, katerega namen je izboljšati eno lastnost stavbe, hkrati poslabša njeno požarno varnost. Kot značilen primer izpostavljata dodatno toplotno izolacijo fasade z gorljivim stiroporom. Stavba je lahko pred energetsko sanacijo energijsko potratna, vendar požarno varnejša, po vgradnji gorljive izolacije pa energetsko učinkovitejša, a z večjim tveganjem za širjenje požara. Gorljiva fasadna izolacija lahko poveča možnost prenosa požara iz spodnjega stanovanja v zgornje in s tem ogrozi tudi sosednja stanovanja. Po njunem mnenju se številni lastniki in upravniki tega tveganja ne zavedajo, saj nimajo potrebnega strokovnega znanja. Zato poudarjata, da bi bilo treba strokovnjaka za požarno varnost s pooblastilom IZS pravočasno vključiti v vse investicije, ki lahko spremenijo raven požarne varnosti stavbe.
Težave niso le v starih stavbah
Pri starejših objektih se pomanjkljivosti kažejo na več področjih, od električnih napeljav in evakuacijskih poti do požarnih ločitev in dostopa za gasilce. Pri manjših stanovanjskih stavbah, denimo eno- in dvostanovanjskih, v Sloveniji pregledi požarne varnosti niso predpisani. Pri večstanovanjskih stavbah pa je treba izdelati požarni red, z njim določiti odgovornosti in zagotoviti redne preglede, ki jih opravljajo pooblaščene osebe s področja varstva pred požarom. "V okviru takih rednih pregledov lahko presojevalec ugotovi kritične točke požarne varnosti in na to opozori lastnika," pojasnjujeta Drnovšek in Glavnik. Če se lastnik oziroma upravnik zaveda svoje odgovornosti, je mogoče nato v stavbi postopoma izvesti dodatne ukrepe požarne varnosti, še posebno hkrati z energetsko sanacijo.
Prav rekonstrukcije in investicijsko vzdrževanje so po njunih besedah trenutno med večjimi izzivi. Zakon o varstvu pred požarom določa, da se s kakršnimi koli deli na objektu požarna varnost ne sme poslabšati. Toda že pri energetski sanaciji lahko denimo z namestitvijo gorljive fasadne izolacije povečamo hitrost prenosa požara med etažami in s tem poslabšamo požarno varnost. Spremenila so se tudi vozila in način njihove uporabe. Starejše garaže niso bile zasnovane za polnilna mesta električnih vozil, prav tako ne za današnja vozila, v katerih je veliko plastike in gume. Pomemben je tudi neoviran dostop gasilcev. Pri objektih je treba redno preverjati, ali so dovozne in dostopne poti proste ter ali jih ne ovirajo parkirana vozila, količki, zapornice ali druge ovire. Za to so odgovorni lastniki stavb, poudarjata sogovornika. Enako velja za evakuacijske poti, ki morajo biti vedno proste. Na hodnike in stopnišča večstanovanjskih stavb zato ne sodijo omarice za čevlje, kolesa, skiroji in drugi predmeti. Posebej opozarjata na električne skiroje. Polniti bi jih bilo treba v požarno ločenih prostorih, električna priključna mesta pa morajo biti ustrezno preverjena. "Ob morebitnem požaru na bateriji poceni električnega skiroja lahko nastane obsežen požar, pri tem pa je evakuacija onemogočena," opozarjata. Spomnita tudi na požar v dijaškem domu v Ljubljani, kjer so bile na hodnikih postavljene posode za smeti, ki lahko predstavljajo vir požara. Po njunem mnenju bi morala država v vseh objektih, v katerih se lahko nahaja več ljudi, predpisati sisteme avtomatskega odkrivanja in javljanja požara.
Veliko pozornosti namenjata električnim napeljavam. Za vse stavbe bi bilo treba po njunem mnenju redno izvajati meritve električnih inštalacij, ki jih opravijo pooblaščeni izvajalci. Ob povečanju električne obremenitve, denimo ob zamenjavi kotla na olje, plin ali trdna goriva s toplotno črpalko ali ob vgradnji polnilnice za električna vozila, pa opozarjata na potrebo po ustrezni prilagoditvi električnih kablov. "Pregretje toplotne izolacije na električnih kablih je glavni vzrok vseh požarov. Požari na električnih inštalacijah predstavljajo kar 80 odstotkov vseh požarov," navajata in dodajata, da je mogoče s pravočasnimi in rednimi meritvami električnih inštalacij bistveno zmanjšati verjetnost nastanka požara. Posebno pozornost je treba v starejših objektih nameniti tudi polnjenju električnih vozil. Sogovornika opozarjata na primere, ko lastniki vozila polnijo na improviziranih električnih vtičnicah brez ustreznega certifikata in brez predhodnih meritev ustreznosti.
Novi materiali prinašajo nova tveganja
Požarna varnost se mora prilagajati tudi hitremu razvoju materialov in tehnologije. Prav zato Inženirska zbornica Slovenije letos sodeluje pri prenovi tehnične smernice TSG-1-001 – Požarna varnost v stavbah. Na stavbe nameščamo fotonapetostne elektrarne, električna vozila polnimo v garažah, novi plastični materiali pa po besedah sogovornikov povečujejo strupenost dimnih plinov in hitrost širjenja požara. Spremenila so se celo klasična vozila na bencinski pogon. V zadnjih tridesetih letih se je v njih močno povečala količina gorljivega materiala, s tem pa tudi požarna obremenitev garaž in zahtevnost gasilske intervencije ob požaru.
Kako velike so spremembe, ponazorita s primerom dnevne sobe. "Sedaj je tipičen čas do požarnega preskoka, ko se vnamejo vsi materiali v sobi, od tri do pet minut, medtem ko je bil tipičen čas do požarnega preskoka v osemdesetih letih od 15 do 30 minut," pojasnjujeta. Tipična temperatura požarnega preskoka je okoli 550 stopinj Celzija. Zaradi takšnih sprememb se nacionalne smernice požarne varnosti periodično prenavljajo. Večja prenova slovenske tehnične smernice TSG-1-001 je že v pripravi in bo po navedbah sogovornikov upoštevala nove načine uporabe objektov in nove tehnologije. Smernica se praviloma spreminja v obdobju približno petih do devetih let, sama priprava prenove pa traja okoli tri leta. Med najpomembnejšimi predvidenimi spremembami Drnovšek in Glavnik izpostavljata dodatne zahteve za garaže zaradi električne mobilnosti in povečane požarne obremenitve, razširitev uporabe naravnih materialov ter prenovo zahtev za evakuacijske poti, vključno z večjimi olajšavami ob uporabi avtomatskih sistemov gašenja.
Porobeton in požarna varnost
Miloš Kmetič iz podjetja Xella pojasnjuje, da je porobeton z vidika požarne varnosti eden najvarnejših mineralnih gradbenih materialov. "Ker je izdelan iz negorljivih naravnih surovin, ne prispeva k razvoju ali širjenju požara, pri visokih temperaturah pa ne sprošča dima ali strupenih plinov," je povedal Kmetič.
Po njegovih besedah porobeton zaradi svojih lastnosti dosega izjemno požarno odpornost tudi pri manjših debelinah zidov kot nekateri drugi gradbeni materiali. "Neometan porobetonski zid debeline 12,5 cm na primer zagotavlja kar 120 minut požarne odpornosti," pojasnjuje Kmetič. To po njegovem mnenju bistveno podaljša čas za evakuacijo in posredovanje gasilcev. Dodaja, da porobeton ohranja svoje mehanske lastnosti do približno 650 °C in je odporen proti temperaturi do okoli 1000 °C. "Nosilni zidovi iz porobetonskih zidakov debeline 20 cm tako omogočajo požarno odpornost in nosilnost nad 180 minut," pravi.
Pri zagotavljanju požarne varnosti pa po besedah Kmetiča ni pomemben le material, temveč celoten sistem gradnje. "Upoštevanje požarnovarnostnih predpisov se zagotavlja že v fazi projektiranja, nato pa z uporabo certificiranih gradbenih sistemov in pravilno izvedbo vseh konstrukcijskih detajlov," poudarja.
