Pustite nas, da delamo, je povolilni refren za vsesplošno rabo. Legitimiral naj bi vse po vrsti, od parlamentarnega valjarja, ki se je še v medvladju potrudil z novo zakonodajo preglasiti prejšnjo, po najhitrejšem postopku, brez širše razprave in s filigranskim odmerjanjem parlamentarne, na eni izredni seji za drugo, do, očitno, mijičevskih praks, tudi po stotih dneh nove sestave državnega zbora nekaznovanih. Vsakič ko je trenutna pozicija v opoziciji, je referendum sveta stvar in prvo orodje, ki ga politika desno od leve, in civilna družba, preverjeno zna organizirati in tudi dobivati. V novi politični praksi, potem ko so se položaji zamenjali, pa je referendum poljuben, toliko bolj, če bi rezultat moral biti upoštevan, in ovira, ki delo za "razvoj Slovenije" neekonomično zaustavlja. Saj se vendar niso za to borili!
Moč ljudem - do prve ovire
Pravkar opisani ošabnosti je ustavno sodišče reklo ne. Ali bi lahko bilo na izigravanje v imenu politične moči odgovorilo kako drugače, ta trenutek dva pravnika odgovorita s tremi mnenji. Fakt je, da bo referendum o interventnem omnibusu, če bo zbranih dovolj podpisov in bo razpisan, tudi glasovanje o temah, to je obveznih dajatvah, ki naj referenduma ne bi videle. Toda: kdo da je nad ustavo? Mar res ustavno sodišče, ko referendum dovoli, po oceni, da "biti ali ne biti" omnibus koalicije in Resnice skriva tudi serijo vsebin, o katerih pa referendumsko izjasnjevanje ni omejeno, s tem pa niti ni več zakon, ki bi padel pod omejitve iz ustave. Ali pa je res, da se je tam, nad ustavo, videla nova politična večina, ko je s pozicije novopridobljene moči v prvih petih minutah sforsirala stonogi "interventni" zakon z evidentnim naklepom, da bi ji edini pripadala "pravica glasovanja", ker "zdaj smo mi na oblasti", zdaj je novo štetje.
Seveda forma omnibus zakonodaje ni povolilna iznajdba, dovolila si jo je prav tako prejšnja vlada, s pozicije moči, kaj pa, in so jo resnejših posledic rešile volitve. Kaj pa bi trenutno večino stalo, če bi šla od zakona do zakona? Morda pa bi kakšnega podprla tudi opozicija. No, seveda tega ni (bilo) v enačbi. Točke pri "krivosodno" natreniranem volilnem telesu, ki kupi vse populizme, se preverjeno z neveliko truda dobi s sataniziranjem sodišča, če je treba, ustavnega. Ni važno, da imajo ustavni sodniki devetletni mandat, v slovenskem primeru so najmanj na vsaka štiri leta, po parlamentarnih volitvah, ko se politična posadka menja, neuravnoteženi, nepluralni, ideološki, pristranski, zreli za reformo, menjavo, drugi tip izvolitve, pri čemer sploh nihče ne more čez prag ustavnega sodišča, v sodniško togo, če ga ne potrdi - politika. Prejšnja parlamentarna večina je, ob iztekih sodniških mandatov, brezkompromisno skadrovala skoraj dve tretjini aktualnih ustavnih sodnikov in sodnic. To ji nova koalicija celo upravičeno očita, vendar pa ne pomeni, da so ustavni sodniki in sodnice po vrsti slepi za ustavo in zakone. In še nekaj: nad ustavnim sodiščem ni samo modro nebo, je strasburško sodišče, če se (z)moti. Nad (oblastno) politiko pa bi celo lahko bilo. Jasno nebo. Če bi vzela nekaj osnov. Najprej o delitvi oblasti, sistemu zavor in ravnovesij. Če bi se samoomejila. Moč ljudem pa to.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
