"Vsak dan smo bombardirani z novimi temami, konflikti in propagando. Posledica je informacijska preobremenitev – človek preprosto ne zmore več slediti. Referendum tu, kazenska ovadba tam, nova izjava, še preden smo razumeli prejšnjo. Reality show brez konfliktov nima gledalcev. Politika brez konfliktov pa očitno po mnenju nekaterih nima volivcev. Prav v tem je največja nevarnost. Ko politika začne delovati po logiki zabavne industrije, državljani nehamo biti državljani in postanemo občinstvo. Občinstvo pa ne izbira najboljših rešitev. Izbere najbolj zanimivo predstavo.
Takšna razprava se nato preseli v prostor, ki naj bi bil hram demokracije. Tam se razprava prepogosto zreducira na proceduralne spore, medsebojno zafrkavanje in politične manevre, medtem ko zmanjka prostora za razpravo o vprašanjih, ki odločajo o prihodnosti države, nas vseh. Namesto razprave o tem, kako Slovenijo pripraviti na izzive, s katerimi se že soočamo, in na velike spremembe, ki se dogajajo po svetu, spremljamo neskončne politične predstave. Premalo govorimo o tem, ali bomo znali ohraniti javno zdravstvo, kakovostno šolstvo, dostojne pokojnine, pitno vodo, rodovitno zemljo, varnost države in njeno samostojnost. Ali bo Slovenija ostala suverena država ali pa bo postala vazal ene od velikih sil, z vsemi posledicami, ki jih to prinaša. Toda največja škoda takšne politike ni le v tem, da razvojna vprašanja ostajajo brez odgovorov. Spreminja tudi meje tega, kar smo kot družba pripravljeni sprejeti. V tem hrupu se tiho lomijo meje sprejemljivega diskurza. Kar je bilo še pred kratkim nepredstavljivo izreči ali storiti, postaja običajno. Tudi dejanja, ki bi morala biti deležna jasne obsodbe, kot je primer podjetja v lasti poslanca Mijića, postajajo sprejemljiva. Politike, ki so bile še pred časom skrajne, danes marsikdo dojema kot zmerne."
