(ŽUPANSKI OBRAZI) Kaj ima Bor Greiner, česar drugi nimajo?

Bor Greiner je eden od mnogih živih dokazov, da nisem talentiran politični prognostik. Pred dobrimi štirimi meseci — ko se je že šušljalo (ali je sam šušljal), da bo kandidiral —, sem napisal, da "nima realnih možnosti za izvolitev". Pa ga poglejte danes, favorita, ki mu najbolje kaže! Zmagal še ni, ni pa izključeno, da bo res. Kaj ima torej Greiner takega, da mu ljudje jejo iz roke?

Na Tyrševi 1

To soboto okrog poldneva sem imel priložnost, da to ugotovim. Bil sem v Greinerjevem štabu na Tyrševi 1 — ki ga najema za piškavih 50 evrov (pa saj prostor res ni vreden več) od istega nepremičninarja kot Bauman svojega v Gosposki (za desetkrat več) — in sem se med najinim kramljanjem vsaj dvakrat pustil zmotiti volivcem, ki so prihajali v izbo in mu hoteli kaj povedati ali ga vprašati.

Najprej je prišel starejši gospod, ki je obujal spomine na svoje gastarbajterstvo v Avstriji, kamor je šel s trebuhom za kruhom leta 1966. Greiner ga je potrpežljivo in zbrano poslušal in z osupljivo mešanico konverzacijske spretnosti, empatije in priljudnosti podaljševal pogovor, da možakar kar ni in ni znal nehati. Zjutraj, še pove Greiner, sta ga na Pobrežju zahaklali prodajaki s seznamom zahtev. Prvič, hočemo avtobus na vsakih petnajst minut, in drugič, hočemo lekarno. Nasvidenje. Takoj zatem pa ga ustavi priletna gospa in ga prime za roko. "Kaj lahko naredim za vas, gospa?" jo vpraša Greiner. Ona pa: "Stara sem oseminosemdeset let in sem v zadnjem stadiju raka. V paliativni oskrbi. Hotela sem vam samo povedati, da vam želim veliko sreče." Toda ganjeni Greiner se ne pusti zmesti: "Ne vemo, kaj je smrt. Morda so to vrata v nekaj drugega. Upam, da bom tudi jaz dočakal vaša leta." Konec citata. Gospa ga objame in odšepa svojo pot naprej.

Anekdote iz Košakov

Pozneje sta prišla v lokal še upokojenca. Mož in žena, vsak s svojo palico. Prišla sta s Prešernove, kar je za človeka njunih let in kondicije kar daleč, vendar sta se potrudila. In tako kot je gospa presneto dobro vedela, kaj vse ga hoče vprašati, je tudi Greiner točno vedel, kaj naj odgovarja. Po petnajstih minutah sta odšla zadovoljna, saj sta od njega dobila verjetno še več, kot sta pričakovala. Nasvete za druženje v društvu upokojencev in neke anekdote iz Košakov. Dal jima je tudi štiri kitajske vžigalnike z napisom "Bor zaneti iskrico za vse". "Kar možu dajte," je rekla gospa. Greiner se opravičuje za skromno kampanjo. Vsega že zmanjkuje. Tudi jaz sem dobil dva. Nazadnje sem dobil politični vžigalnik okrog leta 2000 od Kanglerja. Še s starim SLS-ovim logotipom z žitnim klasjem.

Kaj pa mladi, ga vprašam? Ga samo starci ustavljajo in prihajajo v štab? Tudi mladi, pravi. Le da ga mladi prosijo za selfi in lajkajo na TikToku — in ponosno doda, da je on v bistvu TikTok kandidat. Sicer pa ne sprašujejo nič. Ne izražajo mnenja.

Komunikacijske spretnosti

Ko kandidata pozneje naglas pohvalim za njegove komunikacijske spretnosti in za sposobnost empatije, mi razloži, da se je tudi tega naučil v svojih tridesetih letih na Radiu City. Nekoč ni mogel čez mesto, ne da bi ga ljudje ustavljali, se mu izpovedovali, mu kaj predlagali, kaj pošimfali, ga trepljali po ramenu. Zdaj to kapitalizira.

Že, ampak za kaj takega moraš biti tudi primeren karakter. Ko se je meni to dogajalo — zagotovo v mnogo manjši meri kot Greinerju —, mi je to bilo odveč, četudi mi je do neke mere godilo. Meni se ne ljubi ukvarjati z ljudmi (ki jih ne poznam), niti si jih ne zapomnim. Greiner kakor da samokritično pripomni, da se seveda zastavlja vprašanje, ali so social skillsi njegova strategija ali njegova avtentičnost. Jaz ga pa tolažim, da je vseeno. Glavno, da deluje. Saj ne bi mogel fejkati, če ne bi bil res tak. Pa tudi to morda pomaga, da ga je narava obdarila s tem, da je podoben Georgeu Clooneyju.

Skratka, nadaljuje, star je štiriinpetdeset let in je v življenju razvijal lastnosti, kot so poštenost, empatija, transparentnost. V življenju se moraš odločiti, kaj boš in kaj si. Pogledaš se v špegl in rečeš: to mi je všeč, na tem bom delal, to pa mi ni všeč in ne bom delal na tem.

Zakaj konfrontacija?

Nakar: začne mi razlagati, da je eden od zanimivih diskurzov v tej kampanji ta, da mu trije protikandidati, ki niso zares iz gospodarstva, govorijo, da nima gospodarskih in vodstvenih izkušenj. Prvi je karierni politik na državni pipici z dvema propadlima podjetjema; drugi je kvazigospodarstvenik, ki je po zvezah in z državnim denarjem naredil zdravstveni posel stoletja; tretja pa je športnica, ki je svoje uspehe in karizmo pripeljala v stranko, ta pa je potem to izkoristila in jo porinila v kandidaturo. In ti trije bojo zdaj njemu govorili, da je slab človek, ker lokalnemu šefu Mišu Hölblu, za katerega je delal trideset let in mu pomagal, da je zaslužil štirideset milijonov evrov, ni vzel pet milijonov zase?! Očitno so se ti ljudje odločili, da on kao ne spada v tekmo za župana.

No, no … To morava razčistiti. Vsaj jaz moram. Zakaj se Greiner konfrontira s protikandidati? Sedel sem že z vsemi, pa še nobeden od njih ni rekel omembe vredne žal besede o preostali deveterici. Mene to preseneča in bega. Ne razumem. Je to politično zrelo? Hja, afirmativnih zgledov ima več kot dovolj. Za nazaj sem si tudi pogledal soočenje četverice favoritov v torek na Pop TV in se čudil, zakaj hudiča sta se Frangež in Greiner tako spičila. (Resnici na ljubo, to ni bilo povsem simetrično.) Tak konflikt bi pričakoval kvečjemu med Asto Vrečko in Alešem Hojsom. Je to Greinerjev občutek, da mu delajo krivico?

Naravni red

Ne, pojasnjuje. Ne krega se s protikandidati. Krega se konkretno s Frangežem. O njem ima veliko povedati. Greiner pravi, da je to del njegove avtentičnosti, o kateri je govoril prej. On da ni človek, ki bi se v studiu najprej skregal s protikandidatom o ribah v Piranskem zalivu — ki so kao naš največji problem —, potem pa bi v zaodrju z njim spil pivo in zbijal šale na račun tega, da lahko milijoni grejo v luft, če le vsak od nas dobi deset procentov.

Pa ni social skill tudi to, vskočim, da greš s političnim tekmecem ali nasprotnikom na pir? Je, ampak on ne. Ni tak človek. In če pride do takega javnega spora, potem je to neprijetno. Pa še bolj bi bilo, če ne bi jaz kot znan spravljivec vsega tega cenzuriral. Tako da raje nehajmo.

In ko za konec Greinerja fotografiram pred Dev–Černigojevo palačo Banovinske hranilnice, kot nalašč pride mimo po Slovenski Katja Koren s hčerko in kužkom in cekrom. Prisrčno srečanje družinskih prijateljev, ki se že dolgo niso videli. Naravni red prijazne konkurenčnosti in social skillsov med kandidati je ponovno vzpostavljen.