Zoran Mijatović
Kar pokalo je v soboto od dogajanja v Športnem parku Tabor. Na nogometnih igriščih velik nogometni turnir, v košarkarskem delu pa slavje častitljive obletnice. 80 let mineva, odkar se je na igriščih Železničarja odigrala prva košarkarska tekma, in to pri klubu, ki je večkrat ugasnil - prvič 2006, drugič 2015 -, a nikdar dokončno zamrl, znajo ceniti. Tisti mladi, ki so še v tretje ustanovljeni ŽKK lani popeljali do naslova prvaka v regionalni ligi Parkl, letos pa do napredovanja iz četrte v tretjo slovensko ligo, so se žogali na številnih igriščih, tisti mladi po srcu pa obujali legendarne spomine ob dobri hrani, pijači in tudi srečelovu. In teh spominov se je v 80-ih letih nabralo ogromno ...
Od Vilfana do Vujačića in marsikaj vmes
"Glede na vire se je takoj po drugi svetovni vojni leta 1946 ustvarila t.i. povojna liga, neke vrste predhodnica državnega prvenstva, v katerem so sodelovali trije klubi - Železničarski košarkarski klub, Košarkarski klub Murska Sobota in Fiskulturno društvo Svoboda iz Ljubljane, torej današnja Olimpija," o prvih košarkarskih potezah v Mariboru - Branik oziroma Polet je nastal dve leti kasneje, pove predsednik novodobnega ŽKK-ja Damir Battisti: "Takrat, na tej prvi tekmi na Železničarju, je Svoboda zmagala s 33:11. Rezultat je sicer rokometni, a to je bil velik korak za mariborsko košarko."
In za slovensko nasploh. Številni vrhunski košarkarji so skozi ŽKK našli pot v svet. Mladi bodo najbolj poznali Sašo Vujačića, ki je v tem klubu naredil prve košarkarske korake, preden je dvakrat osvojil ligo NBA s Kobejem Bryantom oziroma Los Angeles Lakersi. Za mnoge pa je najboljši košarkar ŽKK-ja Peter Vilfan, svetovni prvak leta 1978 z reprezentanco Jugoslavije, ki je za razliko od Vujačića zaigral tudi za člansko moštvo ŽKK-ja ter mu lastnoročno priskrbel preboj v drugo zvezno jugoslovansko ligo.
Mul'c za zgodovinski uspeh
In čeprav se je to zgodilo že leta 1974, se zaključnih trenutkov te zgodovinske tekme Vilfan še v živo spomni: "Le še nekaj sekund je bilo do konca, potrebovali smo met za zmago, saj smo zaostajali za točko, trener Kumer pa je vzel minuto odmora. Sam sem bil v igri kot najmlajši, star 15, 16 let, še mul'c, bolj zato, ker so imeli drugi že pet osebnih napak. In medtem ko je trener starejšim razlagal, kako naj izvedejo napad, jaz sploh nisem poslušal. V glavi sem si že zamislil, da bom sam prišel do žoge in jo vrgel. Prav tako se je tudi zgodilo, zadel sem, zmagali smo in se uvrstili v drugo jugoslovansko ligo." Pa tretja jugoslovanska liga ni edino, kar je Vilfan praktično še kot otrok v Mariboru osvojil. S svojim vrstnikom Borisom Dobrinom, znanim predvsem po metu ob tablo, sta denimo takratni Osnovni šoli Borisa Kidriča, leta 2011 pripojeni OŠ Franceta Prešerna, prinesla naslov državnih prvakov.
"Ah, pobalina," se ju spominja nekanji trener in predsednik ŽKK-ja Jože Jagodnik, morda še bolj znan kasneje po funkcijah pri Železničarskem teniškem klubu, kjer je s številom zgrajenih igrišč (13) prehitel Branik (12), in še posebej po prvem zlatem obdobju NK Maribor, ko se je ta leta 1999 prvič prebil v ligo prvakov: "Tudi pod mojim vodstvom sta Vilfan in Dobrin trenirala. Spomnim se ene tekme, kjer sta sama metala, sploh nista podajala soigralcem. Ti so le tekli zraven, kot da imajo tekaški trening. Pa sem vzel minuto odmora in ju vprašal, kaj se gresta. In ugotovil, da si štejeta točke. Boris je rekel, da jih je dal osem, pa ga Pero popravi, češ, nisi jih dal osem, jaz sem jih dal osem, ti pa sedem."
Borči si je želel, člani uresničujejo
Ja tudi rivalstvo je poganjalo ŽKK. Še posebej rivalstvo z levim bregom Drave, z Branikom. In če je že tam igrišče pred leti dobilo ime po svojem junaku, Ivu Daneuu, je bilo v soboto na sporedu poimenovanje prenovljenega igrišča v dvorani ŽŠD po Petru Vilfanu. Pa je prišlo do velikega preobrata. Že ko je bil Vilfan poklican pred mikrofon "kot največja legenda ŽKK-ja", se je temu nazivu skromno odpovedal. Ne le to. Plemenito se je odpovedal celo poimenovanju igrišča po sebi: "Želim, da se igrišče poimenuje po Veliborju 'Borčiju' Frelihu. S tem, ko bodo mladi spraševali, kdo je bil ta Borči, bo živel spomin nanj."
"S tem, ko bodo mladi spraševali, kdo je bil ta Borči, bo živel spomin nanj."
Jasno, gre za avgusta preminulega "trenerja vseh trenerjev" na ŽKK-ju, ki je med metanjem na koš pred II. gimnazijo tudi odkril Vilfana: "Prav on me je povabil na prvi trening. In po tem prvem treningu se je zame življenje spremenilo. Tisti večer sem do le nekaj sto metrov oddaljenega doma na Betnavski hodil dve uri. Bil sem zasanjan, očaran s košarko. Vedel sem, da se bom s tem preživljal. In tako se je tudi zgodilo." In tako je po Frelihu, ki je še do zadnjega dne v svojem 97. letu starosti obhajal igrišča, pospravljal, kaj počistil, opozarjal na nepravilnosti in dihal s košarko v tem delu mesta, zdaj imenovana ŽKK-jeva soba z lovorikami in fotografijami ter novo igrišče v dvorani, kjer bodo lahko trenirale naslednje generacije.
Prav ena od zadnjih Frelihovih želja je bila, da bi se ŽKK spet dvignil in šel po poti stare slave, kar v klubu počasi uresničujejo. Da bo njihov debi v tretji ligi prihodnji vikend čim bolj uspešen, so se člani ob 80-letnici predstavili javnosti na pripravljalni tekmi proti - simbolično - Murski Soboti, večer pa je zaključila košarkarska klasika, mestni derbi med ŽKK-jevimi in Branikovimi veterani. Rezultat tokrat ni bil v ospredju, najbolj pomembno je, da se košarka v mestu spet vrača na visoke obrate. ŽKK, še na naslednjih 80!
