Zoran Mijatović
Vse do zadnjega dne je skrbno spremljal šport, do zadnjega je prihajal na "tenis plac" Železničarskega teniškega kluba, kjer se je vsak dan ob 12. uri tradicionalno srečeval s prijatelji iz športnih voda. A v ponedeljek je za vselej zatisnil oči Velibor "Borči" Frelih, legendarni mariborski košarkarski trener, ki je bil ne le med začetniki košarke v Mariboru, pač pa jo je vtisnil na košarkarski zemljevid sveta.
Takoj po drugi svetovni vojni, leta 1946, je bil pobudnik in del prve košarkarske generacije na novo ustanovljenega Železničarskega košarkarskega kluba (ŽKK), ki je domoval na stari lokaciji ob Tržaški cesti. Tamkajšnje športne objekte so leta 1963 zaradi gradnje magistralne ceste skozi Maribor porušili, po šestih leth domovanja ob II. gimnaziji pa je ŽKK dobil svoj prostor v obstoječem športnem parku Tabor. Sočasno je tudi Frelih našel svoje življenjsko poslanstvo: postal je trener, specializiral se je za delo z mladimi, iskal je talente in jih razvijal v vrhunske košarkarje. Kasnejši svetovni prvak Peter Vilfan, Boris Dobrin, Drago Vezjak, Jože Jagodnik, Stane Kuntu, Milko in Mitja Lovše, Branko Lah ... Seznam se kar ne konča. Celo med trenutno najboljšimi sodniki na svetu imamo imena, ki so prva košarkarske korake naredila pod Frelihovim natančnim očesom, denimo Saša Pukl in Matej Špendl. Na stotine košarkarjev je šlo v 27 letih njegovega trenerskega delovanja.
"Ko sem vsak dan igral košarko na igrišču ob II. gimnaziji, me je opazoval tudi Borči. Takrat nisem vedel, kdo je ta gospod. Pristopil je k meni in me povabil na trening pionirjev ŽKK. Sprva se na povabilo nisem odzval, a je bil gospod tako vztrajen, da sem privolil, in tako se je začelo ... Borčiju sem neizmerno hvaležen, da me je pripeljal v košarko in me naučil temeljnih prvin tega športa," je pred leti za Večer začetek svoje velike kariere opisal Peter Vilfan. Tudi sicer nekdanji varovanci Borčija opisujejo kot zelo mirnega, potrpežljivega in pedantnega trenerja z občutkom za pedagoško delo. "Trener vseh trenerjev", "oče ŽKK-ja", "oče mariborske košarke" in podobni opisi so se oprijeli Borčija, ki je imel na levem bregu, pri Braniku, svojega sodobnika, Zlatka Kaizerja. Vsak na svojem bregu, v svojem klubu, sta skrbela za klesanje talenta, kar je kluba popeljalo do zdravega rivalstva in do tudi do zlatih let mariborske košarke. Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije je prepoznalo njun doprinos pri strokovnem delu z mladimi v košarki in ju kmalu po uvedbi nagradilo s posebno plaketo. Priznanje je bilo uvedeno leta 1999, Kaizer jo je prejel leta 2000, Frelih 2001.
Tudi ko je Borči predal trenersko štafeto svojim naslednikom, je ostal neločljivo povezan z ŽKK-jem, tudi pri samem vodenju kluba. Sodeloval je pri vseh udarniških akcijah kluba, tudi pri gradnji trenutnih klubskih prostorov in košarkarske dvorane v športnem parku Tabor, dokončane leta 1996. Odkar so leta 2005 tam uredili nova, s tartanom prekrita igrišča, je pogosto zanje tudi skrbel - če ni zmogel sam, je dovolj dolgo vztrajal pri odgovornih. Legendi nihče ne reče ne. Freliha so poznali vsi, tudi več desetletij mlajše generacije. Skoraj kadarkoli, ko si šel "na basket na Željota", je bil Frelih tam. Čeprav si je do upokojitve kruh služil na banki, je bila košarka njegova prva ljubezen. Še do lani z avtomobilom, avtobusom, kolesom ali peš - redno je iz svojega pravega doma izpod Pohorja prihajal na drugi dom, ŽKK.
V zadnjih letih je izkazoval predvsem eno željo - da bi se njegov klub spet počasi vrnil na pota stare slave. "Upam, da bom dočakal, da se bo na Taboru spet igrala košarka," je dejal v pogovoru za Večer. In želja je bila uslišana. Lani se je ŽKK znova vključil v tekmovanja košarkarske zveze in takoj napredoval v tretjo ligo. Morda je tudi s to mislijo, da je našemu mestu zapustil pomembno košarkarsko zapuščino, lažje zatisnil oko. Hvala, Borči!
