Poslovil se je mag. Mladen Tancer, upokojeni pedagoški delavec Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Rodil se je 27. novembra 1930 v Mariboru. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na učiteljišču v Mariboru. Na FF v Ljubljani je končal študij psihologije in pedagogike, čez nekaj let znanstveni magistrski študij pedagogike in pridobil znanstveni naslov magister pedagogike.
Zelo zgodaj je spoznal, da človek svojo življenjsko pot oblikuje predvsem sam. Že v času šolanja je zavestno oblikoval svojo življenjsko usmeritev - hojo za človekom. Na to so močno in pomembno vplivali nekateri njegovi profesorji, izjemni pedagogi. To usmeritev je razvil v svojo bistveno osebnostno lastnost in vodilo vsega svojega delovanja.
Praktično pedagoško delo in korake hoje za človekom je začel na osnovni šoli v Šulincih, v vasi na strehi idiličnega Goričkega v Prekmurju, in jo nadaljeval v hospitacijskem razredu na osnovni šoli v Gornji Radgoni. Bil je profesor pedagogike na učiteljišču in ravnatelj učiteljišča in gimnazije v Murski Soboti.
Tu je s svojim znanjem, s pedagoškim erosom, s človeško držo in etičnimi vrednotami pomembno vplival na oblikovanje več generacij bodočih učiteljic in učiteljev, ki so delali v Pomurju in drugod po Sloveniji.
K napredku vzgoje in izobraževanja v Pomurju je prispeval tudi kot predstojnik Enote Zavoda RS za šolstvo v Murski Soboti in s pedagoškimi predavanji vsako nedeljo opoldan na Radiu Murska Sobota.
Svoje bogato delovanje v Prekmurju je zaključil leta 1971, ko je začel delati na Pedagoški akademiji v Mariboru in njeni naslednici Pedagoški fakulteti. Tudi tu je s svojim znanjem, obogatenim s pedagoškimi izkušnjami in prežetim z osebnim človeškim duhovnim napojem, s pristnim pedagoškim taktom pomembno vplival na razvoj in oblikovanje poklicne podobe bodočih pedagoških delavcev. S študentkami, študenti, sodelavkami in sodelavci je gojil pristne človeške in sodelovalne delovne odnose.
Uspešno je delal tudi raziskovalno. Njegov raziskovalni interes je osredinjen na tri ožja pedagoška področja, povezana z njegovimi osebnimi izkušnjami in nagnjenji.
Že v času delovanja v Prekmurju ga je pritegnilo raziskovanje vzgoje in izobraževanja otrok Romov. O tem je veliko pisal in poročal na strokovnih srečanjih. Rezultat dolgoletnega poglobljenega preučevanja te problematike je dragocena monografija (Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem, Maribor 1994), v kateri nedvoumno izkazuje sposobnost metodološko korektnega znanstvenega raziskovanja.
Drugo interesno področje je šah kot interesna dejavnost v osnovni šoli, ki ga je preučeval in o tem napisal več člankov. Besedil ni pisal zaradi zahtev habilitacije visokošolskega učitelja in uveljavljanja v znanstvenih krogih. Za večino njegovih besedil je značilna človeška neposrednost, humanistična dobrohotnost in navdušenje, ki se prenaša na bralca. Objavljal je tudi v dnevnem časopisju ter tako o pedagoških dogajanjih seznanjal najširšo javnost.
Tancerjeve osebnostne značilnosti, strokovni pogledi in usmerjenost najbolj pridejo do izraza pri tretjem področju njegovega zanimanja - zgodovini pedagoških idej in šolstva na Slovenskem, ki ju je raziskoval in predstavljal s posebno ljubeznijo in predanostjo.
Usvojil je kar enciklopedično znanje o slovenski pedagoški preteklosti. Napisal je veliko biografskih zapisov slovenskih pedagogov in bralcem približal njihovo človeško veličino in dragocene prispevke k slovenski pedagoški misli in praksi. Njegovi zapisi ozaveščajo pomen pedagoške strokovnosti, prizadevnosti in zagnanosti, so polni relevantnih podatkov, ki jih lahko uporabljajo tudi drugi raziskovalci preteklosti.
V okvir ohranjanja in razširjanja znanja o pedagoški preteklosti sodi tudi Tancerjevo obveščanje javnosti o novih knjižnih izdajah s to tematiko in o dejavnostih ter pomenu Slovenskega šolskega muzeja, ki mu je po svojih močeh vedno pomagal.
Mladen Tancer je pedagoško delo usvojil, ustvarjal in uresničeval kot svoje življenjsko poslanstvo. Gradil ga je na poznavanju in razumevanju razvoja človeka, na veri v človeka, na humanosti, pedagoškem in širšem človeškem optimizmu ter na odgovornosti za svoje pedagoško delovanje na vseh področjih in stopnjah šolanja, kjer je deloval. V vsakem človeku je vedno in najprej iskal njegovo človeško stran in si s pedagoškim delom prizadeval, da je človek to razvil v svoje bistvo.
S svojim življenjem in delom je razvil in uresničil svojo resnično hojo za človekom. V svojem bistvu je bil učitelj v najžlahtnejšem pomenu besede, kar je izviralo iz njegove resnične, iskrene, globoke človečnosti.
Hvaležni smo mu za vse, kar smo doživeli v sodelovanju z njim, za prispevke k izobraževanju in oblikovanju mnogih generacij pedagoških delavcev in v zakladnico naše pedagoške misli in prakse.
