V avgustovskih dneh se je poslovila Bosiljka Bradač. Z njo je odšla ena najsvetlejših osebnosti v mariborskem šolstvu, ki je pomembno zaznamovala šolo na Žolgarjevi 2 v drugi polovici 20. stoletja. Vest o smrti se je na poseben način dotaknila nas, sopotnikov njenega učiteljevanja in ravnateljevanja. Njena zavezanost življenju, ne glede na to, koliko in kako nas boža ali tepe, je bila njena posebna vrlina.
Rodila se je na Kosovu davnega leta 1929, v času velike gospodarske krize, ki je prizadela vse ljudi, najbolj pa revne. Preden je zares odrasla, je izkusila tegobe lakote, pomanjkanja in težaškega dela na zemlji. Komaj 12 let stara deklica se je znašla v vrtincu druge svetovne vojne. Družina je bila izseljena iz svoje rodne hiše, vojno so v revščini preživeli pri daljnih sorodnikih. Razburkana leta po vojni, želja po izobraževanju in poroka so jo leta 1950 pripeljali v Slovenijo, v Maribor. V enem izmed intervjujev za šolska glasila je povedala: "Bila sem tujka, nisem poznala jezika. Sklenila sem, da se najprej naučim jezika."
Izbrala si je eno najtežjih in najpomembnejših poslanstev. Z veliko vnemo, vztrajnostjo in jekleno voljo ji je uspelo. Prišla je kot učiteljica telesne vzgoje, a je zaradi poškodbe študij nadaljevala na takratni Pedagoški akademiji in diplomirala kot učiteljica slovenskega jezika. Novo pot je začela na OŠ Maksa Durjave, nadaljevala pa na OŠ Slavka Šlandra (danes OŠ Franceta Prešerna), kjer je bila v letih 1977-1985 ravnateljica.
Spoznala sem jo na začetku svoje službene poti, najprej kot ravnateljico, ki me je kot mlado učiteljico sprejela v službo, in nato kot kolegico, ki je redno prihajala na naša srečanja in mi marsikdaj tudi svetovala. Mene in moje kolege je navduševala s svojo izredno življenjsko vedrino in energijo. Kot dobra ravnateljica in kolegica je čutila toplo naklonjenost do svojih učencev in sodelavcev ter pristno željo, da bi jim posredovala, kar sama ceni. Ob tem je vedno znala obdržati tudi dovolj kritičnosti in tistega, česar je v današnjem svetu gotovo premalo: zdravega, logičnega, kritičnega, človeškega in življenjskega razmišljanja. Ni pozabljala, da je treba življenje tudi uživati in skrbeti zase, vedno je imela veliko idej in zamisli in načrtov. Kakovostno poučevanje in globoka povezanost z učenci in snovjo, to je bila njena strast. S pozornim pogledom in dobrim srcem je znala odločno voditi kolektiv.
Njeno delo z mladino je potekalo tudi izven šole. S pokojnim možem Ivanom sta vodila številne tečaje smučanja in plavanja na Glažuti, v Banjolah pa v Bakarcu in nazadnje v Rovinju. Posebno Rovinj je bil velik zalogaj, saj sta praktično iz nič pripravila sodoben tabor za 150 otrok v eni izmeni. V prvem, okoli leta 1960, sta izprosila odpisane vojaške šotore, pri sosednjem kmetu slamo za spanje, žlice in posteljnino so otroci prinesli od doma. Z leti je ob donacijah, izpostavljam MTT in tovarno Odeja Škofja Loka, nastal sodoben tabor z vso opremo. Tudi Srednja šola za telesno kulturo in Pedagoška akademija sta tukaj izvajali plavalne tečaje, prvenstveno pa je bil tabor namenjen mladim telovadkam in telovadcem društva Partizan Maribor.
Znala je dati od sebe vso ljubezen. Prisluhniti ljudem in jih spoštovati. Vitalni zagon in njena samozavest sta nas vedno pripeljala do pripravljenosti za nove izzive v šolstvu, ki je večna uganka. Na vprašanje, kakšno sporočilo bi namenila učencem ob jubileju šole, je odgovorila: "Odprite oči v bodočnost."
