Onkraj akademije, onkraj predalčkov: cenjeni samouki

V zgodovini umetnosti je v 20. stoletju umetnost samoukih likovnih ustvarjalcev dobila najrazličnejše nazive, kot so primitivna in naivna umetnost, art brut in umetnost samorastnikov. Nekaterim nekonvencionalnim umetnikom je tak institucionalni okvir omogočil javno delovanje. A izbrani štirje umetniki – srbska slikarja Ilija Bašičević Bosilj in Sava Sekulić, hrvaški Matija Skurjeni in Jože Tisnikar – ne sodijo v nobeno izmed omenjenih kategorij neakademskih umetnosti. "Znanost in s tem tudi umetnostna zgodovina se od svojih disciplinarnih začetkov sooča z močno, skoraj nevrotično potrebo po kategorizaciji in predalčkanju umetnosti. Ko se stroka sreča z ustvarjalci, ki so svojo pot prehodili zunaj akademskih institucij, najpogosteje poseže po reduktivnih oznakah, kot so naiva, samorastništvo, art brut, marginalna ali surova umetnost. Vendar

te etikete pogosto povedo bistveno več o nemoči same stroke, da bi kategorizirala neulovljivo, kot pa o dejanski naravi in moči umetnosti. Vsak poskus zamejitve teh štirih avtorjev znotraj katere od teh oznak namreč implicitno predpostavlja, da je njihova umetnost nekakšen odklon, pomanjkljivost ali nedoraslost v primerjavi z uveljavljenim akademskim kanonom," zapiše v uvodni besedi v obsežen spremljajoči katalog direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanović.  

Radikalno samosvoji, kompleksni vizualni sistemi

Ko odvržemo pokroviteljske oznake, še pravi direktor in kustos, se pred nami razkrijejo radikalno samosvoji, visoko kompleksni vizualni sistemi. "Vsi štirje avtorji so se odmaknili od preprostega prevzemanja ustaljenih krščanskih ali zgodovinskih ikonografij in namesto tega oblikovali izrazito osebne kozmologije. Bosilj je ustvarjal lastno različico apokalipse in kozmičnega reda, v kateri se prepletajo biblični motivi, epska poezija ter podobe iz ustnega izročila in lastnega imaginarija. Sekulić je v svojem osebnem mitopoetskem svetu upodabljal zgodovinske osebnosti, Boga in hibridna bitja, ki jih osvobaja konkretnih zgodovinskih in časovnih določil.

Skurjeni je gradil sanjske pokrajine in vizionarske svetove, v katerih se resnični motivi prepletajo s podobami, ki delujejo kot odmevi notranjega sveta. Tisnikar pa je ritualiziral celoten proces človeškega bivanja (od

rojstva do neizogibnega prehoda v onstranstvo) in tako svoje slikarstvo oblikoval kot osebno vizijo minljivosti, ujeto v vseprisotni

pogled krokarja."

Jugoslovanski kult sodobne ljudske umetnosti

Kustos Miha Colner v svojem kataloškem besedilu preuči kontekste razvoja in sprejemanja neakademske umetnosti. Kontekst ustvarjanja izbranih umetnikov je tvorila ideologija Jugoslavije, ko je država "poleg osrednje struje v umetnosti, ki je sledila principom zahodnega visokega modernizma, utemeljenega na akademskih izhodiščih tradicionalne buržoazne oziroma malomeščanske umetnosti 19. in 20. stoletja, gradila tudi kult sodobne ljudske umetnosti, ki je bila utemeljena na najosnovnejši potrebi človeka po izražanju in ustvarjalnosti."

Colner se med drugim sprašuje tudi, kakšna sta status in položaj neakademskih umetnosti danes. "Ali ni nemara umetnost danes, v času hitre komunikacije in globalne uniformnosti, morda še bolj podvržena standardizaciji, ki jo diktirajo umetnostne ustanove in akademije? Bi bilo danes mogoče, da bi kmet, delavec ali upokojenec v svojih petdesetih ali šestdesetih letih začel umetniško kariero in dejansko vstopil v kolesje kulturne industrije in kanon zgodovine umetnosti? Danes velika večina mladih umetnikov v svet umetnosti vstopa skozi vrata umetniških šol, kar je v času pospešene stratifikacije nedvomno vse bolj povezano tudi z njihovim družbenim in gmotnim statusom."

Železničar, nacionaliziran kmet, zidar, pomočnik v secirnici

Vsi štirje so bili delavci in kmetje, ki so opravljali redne službe proletariata in so se v veliki meri z umetnostjo začeli resno ukvarjati šele po upokojitvi. Jezika slikarstva in vizualne umetnosti so se priučili. Matija Skurjeni je bil ljubiteljski slikar iz Zaprešića, ki je šele z odhodom v pokoj začel redno ustvarjati in pri šestdesetih letih tudi obširno razstavljati. Njegova likovna poetika je privzela principe magičnega realizma in nadrealizma. Obsesivno je zapisoval svoje sanje in jih nato upodobil v kompleksnih in dvoumnih slikarskih kompozicijah. Z umetnostjo se je začel podrobneje seznanjati v času svojega službovanja v železniških delavnicah v Zagrebu, kjer je bilo delavcem omogočeno osnovno izobraževanje s področja likovnih umetnosti. (Res, si lahko danes predstavljamo kaj takšnega?)

Ilija Bašičević Bosilj je začel slikati po tem, ko mu je bila v procesu splošne nacionalizacije odvzeta večina zemlje in kmetije v Šidu. Čeprav je bil njegov sin Dimitrije Bašičević priznan umetnostni zgodovinar, je Ilija Bašičević deloval brez kakršnekoli formalne likovne izobrazbe, pridevek Bosilj je uporabljal prav z namenom, da ga ne bi povezovali s sinom.

Razvil je zelo specifično izraznost, ki je temeljila na vzorcih verske ikonografije, ljudske tradicije, specifičnega spiritualizma in njegovih osebnih fantazij.

Sava Sekulić je svojo slikarsko prakso razvijal vzporedno s pisanjem poezije, medtem ko je poklicno delal kot zidar. Tudi on je začel redno ustvarjati šele po upokojitvi.

Jože Tisnikar je bil zaposlen kot asistent v bolnišnični secirnici v Slovenj Gradcu. Tudi njegove slike delujejo fantazijsko in mračno, sam pa je ob njih trdil, da le odražajo stvarnost, ki ga obdaja. "Njegov položaj na umetniški sceni je bil sprva obroben, a je zaradi značilno ekspresivnega sloga in neposredne sporočilnosti svoje mesto kmalu našel tudi izven krogov naivne umetnosti."

Samouki, ne pa naivci 

Čeprav jim je uspeh naivne umetnosti (tako imenovana Hlebinska šola) v veliki meri olajšal pot, so vsi štirje odstopali od normativov naivne umetnosti. "Njihova izraznost ni izhajala iz klišejskih folklornih vzorcev, ampak je bila docela eterična, metafizična in fantazijska, brez pretiranega idealiziranja in mistificiranja vsakdanjika. Namesto upodabljanja kmečkega življenja so upodabljali svoje vizije in arhetipske znake, s katerimi so naslavljali nekatera temeljna vprašanja človeške vrste; njihova dela so bila lahko docela mistična in fantazijska, lahko pa so bila tudi dokaj realistična in satirična, saj so pogosto reagirali na aktualno dogajanje. Tudi v formalnem smislu so ubirali drugačne pristope kot večina naivnih umetnikov," še piše Miha Colner.

Študije o posameznih slikarjih in njihovih delih so prispevali "matični" poznavalci njihovih del. Danica Đorđević Janković je pisala o opusih Bašičević Bosilja in Sekulića, Ante Žaja o opusu Matije Skurjenija, o Tisnikarjevem likovnem stvarstvu pa Marko Košan. 

"Medtem ko je za akademskega umetnika značilno, da se v iskanju lastnega izraza nomadsko seli od enega k drugemu likovnemu izhodišču, nenehno eksperimentira in svoje delo jasno zaokroža v transparentne cikle, je samouki likovnik ves čas svojega delovanja zavezan temeljnemu izhodišču, ki ga z leti sicer izčisti in izpili, tehnično izpopolni in s tem neizogibno tudi v nekem smislu kultivira, a večinoma na škodo energije elementarnega vzgiba, ki ga je vzpostavil. Tisnikar je eksplozivni

naboj svoje umetnosti ohranil nenavadno dolgo," piše Košan. Šele 

ponavljanje motivov, ki je bilo neizbežna posledica komercialnega uspeha, je Tisnikarja mimo njegove volje pripeljala v neko vrsto manierizma, zapiše kustos, vseeno pa pri tem nikoli ni trpela tehnična kvaliteta izvedbe v izvirni tehniki jajčne tempere in olja, sprva na leseno vezano ploščo in kasneje na platno. "Tragična smrt je naslikani niz podob morda zaustavila na točki vitalnega vzgona, ki je obetal učinkovito izpeljavo nekaterih zastavljenih načrtov v smeri čistih likovnih rešitev. Impozantna zapuščina pa kljub temu deluje kot zaokrožena celota."

Razstava v galeriji oziroma muzeju moderne in sodobne umetnosti je plod medinstitucionalnega in mednarodnega sodelovanja, dela so dobili iz javnih in privatnih zbirk, od Muzeja naivne in marginalne umetnosti iz Jagodine, Muzeja Matije Skurjenija iz Zaprešića, Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, zbirke Zander iz Kölna do zasebnih zbirateljev.

Na ogled je do konca februarja 2027. Na "našem koncu" sta seveda še posebej prisotna delo in lik Jožeta Tisnikarja. Ob zbirki v Koroški galeriji likovnih umetnosti njegova dela hranita marsikatera privatna zbirka in galerija. Zdi se nam torej, da ga "poznamo". A naj gre za domnevne ali prave poznavalce, tudi zanje je sopostavitev "znanca" z drugimi avtohtonimi ustvarjalci v Galeriji Božidar Jakac navdihujoče doživetje.