Richard Wagner. Ime, ki buri duhove in razdvaja občinstvo. Njegova glasba, zavestno vpeta v družbeno ideološko sfero, nudi muzikologom neskončni poligon za razprave, pevcem pomaga preizkušati meje glasovnih vzdržljivosti, dirigentom predstavlja izziv obvladovanja razkošnih orkestrskih formacij, širši javnosti pa ponuja izhodišče za razprave o korektnosti in "zastarelosti" njegovih pogledov na svet. Eno je gotovo, ob Wagnerju težko ostaneš brezbrižen. In s svojo kompleksnostjo zagotovo zahteva posebno pozornost in angažiranost tako izvajalcev kot poslušalcev. Morda se tu skriva vzrok, zakaj smo delo slavnega nemškega skladatelja, ki je na krilih romantike inovativno zgradil novo sožitje med harmonijo in dramatiko, na odru mariborskega gledališča doslej slišali le dvakrat. Prvič pred devetimi leti (Rensko zlato) in sedaj. In na tej točki je treba priznati, da je Tannhäuser idealna izbira za razbijanje predsodkov o Wagnerju kot zateženem, neskončno razvlečenem in ideološko problematičnem skladatelju. Seveda ob predpostavki, da začutiš in se prepustiš lepoti njegove glasbe brez pretirane potrebe po razgibanem odrskem dogajanju.
Wagner je delo, ki združuje srednjeveško legendo o vitezu in pesniku Tannhäuserju z zgodbo o pevskem tekmovanju na gradu Wartburg, prvič predstavil 19. oktobra 1845 v Dresdnu, a se je k njemu vračal, ga popravljal, dopolnjeval in preoblikoval skoraj štiri desetletja. Kot da bi s končno verzijo nikoli ne bil zadovoljen. Prav nenehno iskanje popolnosti je osrednje izhodišče koncepta belgijskega režiserja Franka Van Laeckeja. V njegovi predstavi je naslovni lik upodobljen kot nekdo, ki išče popolno umetniško delo. Popolno glasbo, popolno partituro. Morda tudi (po)polnost življenja samega, ki se skriva tako v čutnih užitkih kot nedolžni ljubezni, v brezsramni čutnosti kot krepostnem odrekanju. V sebičnosti in žrtvovanju za druge. In na tej točki je Laeckejeva interpretacija, da je Tannhäuser morda celo Wagner sam, povsem opravičljiva in zanimiva.
Že med uverturo spoznamo viteškega pevca Heinricha alias Tannhäuserja kot umetnika, ki stopajoč po listih partiture s slušalkami na ušesih zaneseno sledi glasbi, ki se razlega po dvorani. V globini odra se razprostira s tančico ločena dvorana, spominjajoča na gledališče. Levo je postelja, na kateri leži v zapeljivo rdečo obleko odeta mladenka: Venera, ki pooseblja čutnost in erotičnost. In tu se začne zgodba o iskalcu popolnosti (ali zgolj sreče), ki se z gore pregrehe vrne v domači svet z globokim hrepenenjem po svoji nekdanji ljubezni, Elisabeth. Po srečanju s prijatelji se udeleži pevskega tekmovanja, katerega cilj je s pesmijo izraziti bistvo ljubezni, nagrada pa Elisabethina roka. Heinrich očara s svojo izpovednostjo, a hkrati izzove škandal s priznanjem, da je okusil radosti Venerinega objema. Po nesebičnem Elisabethinem posredovanju mu je naložena pokora, romanje v Rim po odpuščanje, ki pa ga v skladu s togimi cerkvenimi dogmami ne dočaka. Kot njegove vrnitve ne dočaka Elisabeth, ki medtem od žalosti umre. To spoznanje Heinricha ponovno popelje na Venerino goro, a preden se ponovno izgubi v vrtincu naslade, ga spomin na ljubljeno odvrne od namere in tako tik pred smrtjo najde svoj mir in odrešenje.
Današnjemu gledalcu morda težko razumljive vzgibe glavnega junaka in reakcije okolja je režiser omilil z redukcijo scene, ki "zmehča" okostenelo cerkvenjaško atmosfero in preusmeri pozornost v doživljajsko intimo. Bistveni religiozni elementi so seveda prisotni (povorka romarjev s spokorniškimi gestami; dvorana, ki spominja na sakralni objekt), a so aktualizirani s simbolično nakazanim osebnim odnosom do njih. Vsaj tako si lahko razlagamo zavezane oči romarjev (verska zaslepljenost?) ter odrske oziroma filmske reflektorje, ki v zadnjem dejanju "sijejo" tako na v naslonjaču sedečo Elisabeth kot Heinricha (inkvizicijsko presojanje?). V skladu z reducirano sceno so bili posamezni nastopi solistov izven odra (pastirica zadaj na balkonu, Venera v desni loži ob odru) tako prostorsko kot akustično posrečeno vključeni v celoto.
Laeckejev režijski pristop temelji na izdatni igralski ekspresiji pevcev, ki je bila skoraj v celoti upravičena, podobno kot pri Hamletu, ki ga je v Mariboru režiral v sezoni 2024/25. To v vseh pogledih velja za Erica Laporta v naslovni vlogi. Njegov Tannhäuser je bil pevsko in igralsko navdušujoč. Močan in izredno lep tenorski glas, poln čustvene ekspresivnosti, ki niti za trenutek ni pojenjal v svoji dramatičnosti, pa najsi je šlo za razvneto prepričevanje (pevsko tekmovanje v drugem dejanju), žgočo čustveno razdvojenost (uvodno slovo od Venere), ponotranjeno krhkost ali sklepno pomirjenost.
Sabina Cvilak se je lepo zlila z likom krepostno zadržane Elisabeth (lepo niansirani pianissimo deli v kontrastu z dramsko širino), Ljubomir Puškarić je bil samozavesten in primerno racionalnejši Wolfram (poln glas, dobra odrska prezenca), Jelena Kordić odlična kot oblastno zapeljiva Venera (v vseh legah barvno izenačen, prijetno markanten in suveren glas). Youngkug Jin je bil v vlogi deželnega grofa Hermanna manj izrazit, njegov glas sicer lepo čist v basovskih nižinah, a v srednji in višji legi z motečim prizvokom. Aljaž Žgavc, Peter Gojkošek, Blaž Stajnko in Martin Sušnik so skladno in uravnoteženo tvorili četverec minezengerjev, pri čemer sta bila slednja dva glasovno prepričljivejša. Terezija Potočnik Škofič se je izkazala v vlogi pastirice s svojim a cappella nastopom v dvorani (izredno jasen, čist glas).
Odlično se je odrezal tudi zbor, ki je idealno dopolnjeval atmosfero tako v pritajenih molitvah za odrom kot na njem (zvočna milina, mehko zaključevanje fraz), z odločnimi razdrobljenimi vstopi v interakciji s solisti ali v mogočno himnični zvočnosti. Edini pomislek se poraja pri Zboru gostov v drugem dejanju, ki je bil morda za odtenek preveč odsekano udarniški. Kljub temu da gre za slovesno koračnico z živahnejšimi poudarki, bi vseeno veljalo obdržati wagnerjansko "prelivanje".
Obetaven začetek operne sezone - zaradi izbire dela in zaradi kakovosti uprizoritve
Simon Krečič je pohvalno vodil orkester, ki je glede na številčne omejitve – Wagnerjeva glasba v vsej svoji mogočnosti zazveni v največjih sestavih – zvenel izredno polno (izredno lepa zvočnost trobil in pihal). Usklajenost, dinamika in glasbeni karakter so bili premišljeni, njegovo vodenje izredno angažirano in zavzeto, pohvala pa tudi za izjemno uskladitev z zvočnimi posnetki zaodrske glasbe (zasluga tudi tonskega tehnika).
Wagnerjev Tannhäuser, ki je na mariborskem odru zaživel v koprodukciji s HNK Zagreb (kjer je bil premierno uprizorjen letos maja), predstavlja obetaven začetek letošnje operne sezone. Tako zaradi kvalitetne uprizoritve kot dejstva, da mariborsko občinstvo seznanja z deli, ki jih imamo le redko priložnost slišati. Pa čeprav traja z dvema odmoroma skoraj štiri ure.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
