Nocoj bodo v Operi Slovenskega narodnega gledališča Maribor v Dvorani Ondine Otta Klasinc premierno uprizorili eno najpomembnejših del nemške operne romantike Tannhäuser, pod katero se je podpisal Richard Wagner. To je šele druga uprizoritev katerekoli Wagnerjeve opere v SNG Maribor. Uprizoritev je nastala v koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu. Režijo je prevzel belgijski režiser Frank Van Laecke, glasbeno vodstvo je v rokah umetniškega direktorja mariborske Opere Simona Krečiča. Režiser Wagnerjevo pripoved o razpetosti med čutno in duhovno ljubeznijo postavlja v svet umetniškega ustvarjanja in jo spreminja v zgodbo o skladatelju, ki vse življenje išče popolno umetniško delo.
Dolg do sveta
Wagner je opero z naslovom Tannhäuser in pevsko tekmovanje na Wartburgu prvič predstavil leta 1845 v Dresdnu. Pisal jo je skoraj štiri desetletja. K operi, ki združuje srednjeveško legendo o vitezu in pesniku Tannhäuserju z zgodbo o pevskem tekmovanju na gradu Wartburg, se je vračal, jo popravljal in preoblikoval, a s končno podobo kljub temu nikoli ni bil zadovoljen. Kot so pred premiero opere spomnili v Mariboru, naj bi bil Wagner še nekaj mesecev pred smrtjo izjavil, da svetu še vedno dolguje svojega Tannhäuserja. Opera je nastala v obdobju Wagnerjevega prehoda od tradicionalne romantične opere k poznejši glasbeni drami. V njej se prepletajo mogočni zborovski prizori, izrazita liričnost, dramatični solistični nastopi in bogata orkestrska govorica. Med najbolj prepoznavnimi glasbenimi odlomki so znamenita Uvertura, Zbor romarjev, Elisabethina molitev in Wolframova pesem večernici. Mariborska uprizoritev temelji na dresdenski različici opere v treh dejanjih.
"Ali lahko umetnik sploh kdaj doseže popolnost in kakšno ceno mora plačati za to?"
Skladateljevo iskanje popolnosti je postalo izhodišče režijskega koncepta Franka Van Laeckeja. Režiser je v Mariboru že režiral operno uprizoritev Hamleta. V Wagnerjevem glasbenem svetu je prepoznal izrazito osebno pripoved o umetnikovem ustvarjalnem nemiru, dvomih in prizadevanju, da bi presegel lastne meje. "Med pripravami sem odkril, da Wagner z opero nikoli ni bil povsem zadovoljen in vedno si je želel ustvariti nekaj še boljšega. Iskal je popolno partituro. In prav to želim s svojo uprizoritvijo povedati občinstvu. V moji predstavi je Tannhäuser skladatelj. Morda je celo Wagner sam. Je umetnik, ki išče popolnost, popolno umetniško delo, popolno partituro," režiserjeve besede navajajo v SNG. V središču Wagnerjeve glasbene drame je vprašanje, ali je mogoče uskladiti človekove želje, družbene zahteve in hrepenenje po absolutnem. Van Laecke to vprašanje razširja na področje umetnosti: ali lahko umetnik sploh kdaj doseže popolnost in kakšno ceno mora plačati za svoje ustvarjalno poslanstvo?
Opera velikih nasprotij
V tokratni interpretaciji znamenitega dela se Tannhäuserjeva pot od Venerinega sveta čutnih užitkov do družbe strogih moralnih pravil preoblikuje v metaforo umetnikovega ustvarjalnega procesa. "Če v življenju ali umetnosti iščeš popolnost in si prizadevaš ustvariti nekaj popolnega, je pot do tega zelo dolga in zahtevna. Včasih se moraš povzpeti na visoke vrhove, drugič padeš zelo globoko in se moraš znova pobrati ter nadaljevati vzpon. In prav to počne Tannhäuser. Vse življenje išče svojo pot, svojo smer. In ko končno spozna, da je dosegel popolnost, je to tudi trenutek njegove smrti," dodaja Van Laecke.
Zato je Tannhäuser opera velikih nasprotij, beremo pred premiero. "Med svobodo in družbenimi konvencijami, telesnim poželenjem in duhovno ljubeznijo, grehom in odrešitvijo, posameznikovo resnico in pričakovanji skupnosti. Osrednji junak, vitez in nadarjeni minezenger Tannhäuser, zapusti svet dvornih pravil in poišče zatočišče pri Veneri, boginji ljubezni. Toda tudi svet neomejenih čutnih užitkov ga ne more osrečiti. Ko se vrne med nekdanje prijatelje in ponovno sreča Elisabeth, se znajde pred novim preizkusom. Na pevskem tekmovanju na Wartburgu s svojim zagovorom čutne ljubezni izzove ogorčenje družbe, ki ga izobči. Njegovo iskanje odpuščanja in odrešitve se naposled spremeni v tragično pot samospoznanja."
Naslovno vlogo poje Eric Laporte, v vlogi Elisabeth sta sopranistki Sabina Cvilak (16., 18., 24. 10.) in Rebeka Lokar (20. in 22. 10.), Venera bo Jelena Kordić, Wolframa von Eschenbacha upodabljata Ljubomir Puškarić (16., 18., 20. 10.) in Jaka Mihelač (22. in 24. 10.), deželnega grofa Hermanna pa Youngkug Jin. V drugih vlogah nastopajo še Martin Sušnik, Aljaž Žgavc, Blaž Stajnko, Peter Gojkošek, Terezija Potočnik Škofič, Lucija Krašovec, Renata Krajnc, Monika Bezjak in Valentina Jerenec.
Scenografijo in kostumografijo podpisuje Philippe Miesch, koreografijo Daan Wijnands, oblikovanje svetlobe Marc Heinz in Frank Van Laecke. Zbor je pripravila Zsuzsa Budavari Novak, asistent režije je Tim Ribič, asistentka dirigenta Barbara Kajin, asistent scenografa Jože Šnuderl, asistentka koreografa Cleopatra Purice.
