Nejc Strojnik
Projekt Zmigaj se do vadbe zdaj že drugo leto nagovarja odrasle, ki se gibajo premalo ali sploh ne. Tudi na Koroškem je odziv velik. Na Koroškem bo letos na voljo sedem programov, zanimanje pa je bilo tolikšno, da so vsa mesta že zapolnjena. Na Koroškem bodo programe izvajali Športno društvo Šmiklavž s turnim kolesarjenjem, Športno društvo Proton z judom, Razvojno socialni zavod Radlje ob Dravi s programom Aktivni danes, zdravi jutri, Planinsko društvo Bricnik Muta s programom Korak naprej, Motionology s kineziološko vadbo za onkološke bolnike, Kinscience s kineziološko vadbo ter dravograjsko društvo Andfit s funkcionalno vadbo za zdravo telo. Med izvajalci, ki so bili del projekta že lani in z vadbo nadaljujejo tudi letos, je Andrej Vožič iz dravograjskega fitnes centra Andfit. Lanska izkušnja mu je precej jasno pokazala, kako različni ljudje pridejo na takšno vadbo. Njegovo lansko skupino so sestavljale same ženske, med seboj pa so se precej razlikovale. Tako po starosti kot po tem, koliko so ob začetku zmogle. Nekatere so v vadbo vstopile bolj zadržano, pri drugih je bil velik izziv že čisto osnovno gibanje.
"Imeli smo ljudi, ki so se na začetku komaj dvignili s stola, na koncu pa smo že delali počepe z utežmi. To so take fajn zgodbe, ko vidiš, da ljudem vadba res koristi," pravi Vožič. Pri udeleženkah je opažal napredek v motoriki, moči in splošni telesni zmogljivosti, pri starejših pa tudi nekaj začetnega nezaupanja do vaj z bremeni. Ker so bile razlike med udeleženkami velike, je moral vadbo sproti prilagajati. "Starostni razpon in tudi razpon v tem, koliko kdo zmore, je včasih kar izziv, kako vse to vkomponirati. Mi imamo srečo, da imamo na voljo veliko rekvizitov, tako da lahko program precej prilagajamo." Pomembno mu je bilo, da se zaradi tega nobena ni počutila, kot da zanjo v skupini ni pravega mesta.
Ko vadba postane del vsakdana
Redni prihod na vadbo pa ni bil pri vseh samoumeven. Vožič pravi, da je bilo treba ljudi kdaj tudi malo spodbuditi, predvsem takrat, ko je začetna zagnanost popustila. Pri tem je, pravi, podobno kot pri otroku, ki se mu kakšen dan ne ljubi na trening. "Treba mu je razložiti, da se je za to odločil in da je včasih treba iti tudi takrat, ko ti ni. Enako je tukaj." Pri njegovi skupini se je tak pristop obnesel, saj so udeleženke sčasoma same videle, kaj jim redna vadba prinaša. "Če hodiš, vidiš, da ti koristi. To, da si samo prijavljen na program, ti pa ravno ne koristi," pove. Udeleženke so ostale v stikih tudi po koncu lanske vadbe. Ustvarile so si skupino na Facebooku, ki je še vedno aktivna, nekajkrat pa so se dobile tudi zunaj treningov. "Šli smo skupaj na kakšen sprehod, se malo podružili. Tudi z družbenega vidika je to zelo fajn, da se ljudje malo povežejo," pravi Vožič. "Za nas je bila to res dobra izkušnja in zato smo se odločili, da letos ponovimo. Mislim, da se bomo tudi letos prav fajn imeli." Za novo sezono so se mesta pri njih zapolnila praktično takoj. Oglasile so se tudi udeleženke iz prve sezone in spraševale, ali bi lahko nadaljevale, vendar pravila ponovne vključitve v isti program ne omogočajo.
Martin Tuš z Olimpijskega komiteja Slovenije v tej luči pojasnjuje, da želijo z vsakim novim ciklom doseči nove ljudi. "Ni namen tega projekta, da ves čas financiramo brezplačne vadbe za iste ljudi. Želimo doseči čim širši spekter ljudi, jih okužiti s tem, da potrebujejo vadbo, da jim postane nekaj, kar rabijo in kar čutijo kot pozitivno spremembo zase, ter da potem pri vadbi tudi ostanejo." Odzivi po prvi sezoni so bili v tem pogledu spodbudni. Ko so udeležence vprašali, kaj jim je bilo pri programu všeč, so največkrat omenili strokovno vodeno vadbo. Ko so jih vprašali, kaj bi spremenili, so želeli predvsem več terminov. "Večina je rekla, da bi želeli še več vadbe."
V prvi sezoni je bilo po Sloveniji zaključenih 130 programov, vključenih je bilo 1882 ljudi, opravljenih pa okoli 7800 ur vadbe. Meritve telesnih zmogljivosti so po Tuševih besedah pokazale pozitiven trend pri vseh spremljanih kazalnikih, najbolj pri moči in vzdržljivosti nog. "To ocenjujemo kot izredno pozitivno, ker sta moč nog in moč trupa zelo pomembni za vsakodnevna opravila, za življenje nasploh in tudi za ravnotežje." Povprečna starost udeležencev je bila okoli 50 let, razpon pa je segal od 19 do 86 let, pri čemer so približno tri četrtine predstavljale ženske.
Prosta zapolnjena v nekaj dneh
Da takšne vadbe v lokalnem okolju očitno nagovarjajo ljudi, kaže tudi odziv na Koroškem, kjer so vsa razpisana mesta že zapolnjena. Prav v dostopnosti in dodatni spodbudi za tiste, ki se sicer težje odločijo za gibanje, vidi pomen projekta tudi podžupanja Slovenj Gradca Martina Šisernik. "Navsezadnje smo zdravo mesto, mesto športa, in kaj drugega temu sledi kot to, da spodbujamo športno aktivnost. Zlasti želimo spodbuditi tiste, ki se težje odločajo in jih je treba malo motivirati." Za lokalno skupnost je, pravi, tak program dodana vrednost pri krepitvi zdravja in rekreacije. Tudi Nastja Kanduč Zupančič, podsekretarka na direktoratu za šport je poudarila, da je premalo gibanja med odraslimi še vedno resen problem. "Projekt ima jasno poslanstvo. Naslavlja ravno tiste odrasle, ki se gibajo premalo oziroma se sploh ne gibljejo."
Letos bo po državi potekalo 191 programov, sedem na Koroškem. Tuš pravi, da se veliko zanimanje kaže tudi drugod. "Prijave so se odprle 1. septembra, že nekaj dni pozneje pa smo slišali, da so programi polni. To seveda ocenjujemo kot zelo pozitivno, hkrati pa vidimo, da je potreba po takih programih veliko večja, kot je trenutna zmogljivost projekta." Vadbe se bodo začele oktobra. Vožič pa na vse skupaj gleda precej preprosto: dve uri vadbe na teden v resnici nista veliko, treba ju je le spraviti v urnik. "Procentualno je to zelo majhna poraba časa, ampak če mora nekdo to na novo vključiti v svoj teden, je zanj lahko kar prilagoditev."
