Matija Stepišnik
"Živimo v obdobju zgodovine Zemlje, ko sta navidezni velikosti Lune in Sonca na Zemljinem nebu enaki. Sonce ima približno 400-krat večji premer od Lune, vendar je tudi približno 400-krat dlje od Zemlje. Zato ga lahko Luna ob mrku popolnoma zakrije. A ravno še. Ker se Luna oddaljuje od Zemlje, trenutno za približno štiri centimetre na leto, napovedujejo, da bo čez 600 milijonov let na nebu videti premajhna, da bi popolnoma zakrila Sonce. Takrat popolnih Sončevih mrkov na Zemlji ne bo več. Ko bo Luna točno med Zemljo in Soncem, bo viden kolobarjast mrk, pri katerem bo temno Luno obdajal svetel obroč nezakritega Sončevega diska.
Med posebnimi čari popolnega Sončevega mrka je razkritje Sončeve korone. Ta zelo vroča in razpršena zunanja atmosfera Sonca je v vidni svetlobi od milijon- do milijardokrat temnejša od Sončevega površja, zato je na običajen dan poleg veliko svetlejšega Sonca ne moremo videti. Med popolnim Sončevim mrkom, ko Luna prestreže svetlobo Sončevega površja, pa lahko korono nekaj minut opazujemo s prostim očesom.
Vrsto let so solarni astronomi čakali na popolne Sončeve mrke in potovali na različne konce Zemlje, da bi jih ujeli in opazovali Sončevo korono. V 30. letih 20. stoletja pa je francoski astronom Bernard Lyot izumil koronagraf. Ustvaril je umetni mrk – v teleskop je postavil neprozoren disk, ki je blokiral neposredno svetlobo s površja Sonca, ne pa tudi iz njegove okolice. S tem je omogočil opazovanje korone tudi ob povsem običajnih dnevih, kadar ni bilo Sončevega mrka. Koronagrafi so lep primer, kako ljudje s tehnologijo posnemamo naravo. V solarni astronomiji jih uporabljajo za opazovanje korone, protuberanc in koronarnih izbruhov mase."
