Gregor Grosman
Ukrajina obtožuje podjetje SpaceX Elona Muska, da je brez opozorila omejilo delovanje Starlinka, kar otežuje ukrajinske vojaške operacije. In Rusija bi lahko te težave izkoristila. Med zapletom smo pogledali, kaj Starlink sploh je. SpaceX Elona Muska pospešeno gradi eno največjih komunikacijskih omrežij v zgodovini. Njegov sistem Starlink, ki omogoča dostop do interneta prek satelitov v nizki Zemljini orbiti, je oktobra 2026 presegel mejo 11.100 satelitov v orbiti, navaja specializirani spletni portal Space.com. Zadnja odmevnejša izstrelitev je bila 12. oktobra, ko je raketa Falcon 9 iz kalifornijske baze Vandenberg v vesolje ponesla še 27 satelitov. Šlo je za prvo izstrelitev satelitov Starlink s to nosilno raketo po več kot treh tednih premora.
Pomemben mejnik je SpaceX dosegel že 28. septembra. Njegova raketa Starship je prvič dosegla orbito in odložila 26 novih satelitov Starlink generacije V3. Misija je bila uspešna z vidika dosega orbite in namestitve satelitov, čeprav se je zaradi težav z enim od motorjev končala prej kot načrtovano. Sateliti V3 naj bi v orbiti omogočali do desetkrat večjo podatkovno zmogljivost kot predhodni sateliti V2 Mini.
Vendar števila satelitov v orbiti, torej preko enajst tisoč, ne smemo enačiti s številom satelitov, ki so operativni in zagotavljajo komunikacijske storitve. Del novih satelitov mora namreč po izstrelitvi še doseči končno orbitalno višino, drugi pa so lahko medtem izključeni iz delovanja ali jih pripravljajo na umik iz orbite.
Cilj je globalna povezljivost
Prve satelite Starlink je SpaceX izstrelil 23. maja 2019 iz Cape Canaverala na Floridi. Raketa Falcon 9 je v orbito ponesla kar 60 satelitov, s tem pa se je začela gradnja omrežja, namenjenega zagotavljanju hitrega internetnega dostopa tudi na območjih, kjer je postavitev običajne telekomunikacijske infrastrukture draga ali tehnično zahtevna.
Starlink uporablja satelite v nizki Zemljini orbiti, približno nekaj sto kilometrov nad površjem. V primerjavi s tradicionalnimi geostacionarnimi sateliti, ki krožijo približno 36.000 kilometrov nad Zemljo, takšna postavitev omogoča manjšo zakasnitev signala. Za neprekinjeno pokrivanje širokih geografskih območij pa je potrebnih veliko satelitov, ki se gibljejo po različnih orbitalnih tirnicah in med seboj dopolnjujejo pokritost.
Poslovni model SpaceX temelji na uporabniških terminalih - antenah, ki komunicirajo s sateliti, ter na zemeljski in medsebojni povezljivosti omrežja. Poleg strank na podeželju pa je med uporabniki vse več ladjarjev, letalskih družb, podjetij, tudi državnih ustanov in vojsk.
V boj z mobilnimi operaterji
Za nadaljnjo rast Starlinka je ključna prav nova raketa Starship, s katero želi SpaceX zmanjšati stroške izstrelitev in naenkrat v orbito dostaviti bistveno več satelitov, kot jih zmore s falconom 9. Družba Elona Muska je v regulativnih postopkih pridobila že vsa pomembna dovoljenja za nadaljnjo širitev, poročajo ameriški mediji. Ameriška Zvezna komisija za komunikacije (FCC) ji je oktobra odobrila uporabo nove generacije omrežja Starlink Mobile, ki vključuje dovoljenje za 15.000 satelitov, optimiziranih za delovanje v frekvenčnem pasu okoli 2 GHz. Gre za dovoljeno zmogljivost konstelacije, ne za število satelitov, ki so že izstreljeni.
SpaceX tako razvija kar dva medsebojno povezana poslovna stebra: širokopasovni internet prek satelitskih terminalov ter neposredno povezovanje mobilnih naprav s satelitskim omrežjem. S tem si je odprl novo fronto: tekmovanje s klasičnimi mobilnimi operaterji. Najodmevnejša novica tako ni bila zgolj še ena izstrelitev, temveč načrt, ki bi lahko spremenil razmerje med satelitskimi in prizemnimi telekomunikacijskimi omrežji.
SpaceX je 8. oktobra napovedal dogovor o nakupu nacionalnega portfelja radijskih frekvenc v pasu okoli 800 MHz od investicijske družbe Grain Management. Po poročanju Reutersa je znašala vrednost posla približno osem milijard dolarjev, dokončanje pa je odvisno od regulatorne odobritve. Frekvence nižjega pasu so pomembne, ker se signal lahko širi na večje razdalje in bolje prodira skozi ovire, denimo stene stavb in krošnje dreves. SpaceX želi ta spekter povezati z obstoječimi frekvencami okoli 2 GHz in svojo satelitsko infrastrukturo ter tako razširiti storitev Starlink Mobile.
Cilj je, da bi se običajni mobilni telefoni lahko povezovali tudi zunaj dosega baznih postaj, v prihodnje pa bi satelitska storitev lahko postala več kot zgolj dopolnilo klasičnemu mobilnemu omrežju. A tradicionalni operaterji opozarjajo, da same frekvence ne zadoščajo: za zanesljivo storitev so potrebni še omrežje, zemeljska infrastruktura, ustrezne naprave, dovoljenja in poslovni dogovori.
Padec delnic konkurence
Kljub temu se je trg na napoved SpaceX odzval takoj. Delnice ameriških telekomunikacijskih družb so po objavi posla občutno padle, saj vlagatelji ocenjujejo, da bi SpaceX lahko postal resnejši tekmec operaterjem, kot so T-Mobile, Verizon in AT&T. Tudi evropski telekomunikacijski sektor je občutil pritisk.
SpaceX nima tekmecev samo med mobilnimi operaterji. Na področju satelitskega interneta se oblikuje večja mednarodna konkurenca, vendar so projekti v različnih razvojnih fazah. Amazon načrtuje konstelacijo več kot 3200 satelitov za širokopasovni internet. Julija je imel sistem v orbiti približno 394 satelitov, julija pa so predlagali dodatno konstelacijo do 5105 satelitov za neposredno povezovanje telefonov. Eutelsat OneWeb je pomemben evropski tekmec. Njegovo omrežje obsega več kot 600 satelitov v nizki Zemljini orbiti in je usmerjeno zlasti v poslovne, državne, letalske, pomorske in obrambne uporabnike. Eutelsat načrtuje še dodatnih 440 satelitov. Tudi Globalstar ima satelitsko omrežje, ki se uporablja tudi za sporočila v sili in povezljivost naprav. Amazon je aprila 2026 napovedal prevzem Globalstarja za približno 11,57 milijarde dolarjev.
Amazon se pri izstrelitvah še vedno opira na zunanje izvajalce, med njimi United Launch Alliance, v prihodnje pa računa tudi na raketo New Glenn družbe Blue Origin. Eutelsat in drugi operaterji morajo prav tako usklajevati proizvodnjo satelitov, razpoložljivost raket ter stroške vzdrževanja konstelacije.
Več satelitov, več odpadkov
Vse večja gostota satelitov in odpadkov v Zemljini orbiti pa odpira tudi vprašanja varnosti vesoljskih poletov in dolgoročne vzdržnosti satelitskih omrežij. Sateliti, ki omogočajo internet na najbolj odročnih koncih sveta, povečujejo promet v Zemljini orbiti, ob koncu življenjske dobe pa večinoma končajo v Zemljini atmosferi. Strokovnjake skrbijo trki, nastajanje novih vesoljskih odpadkov in vpliv izgorevanja satelitov na ozračje.
Vesoljski odpadki niso le nedelujoči sateliti. Gre tudi za ostanke raket, delce po eksplozijah in drobce, nastale ob trkih. Tudi zelo majhen predmet je lahko nevaren, saj se sateliti in odpadki gibljejo z zelo velikimi relativnimi hitrostmi. Trk lahko uniči delujoč satelit in ustvari množico novih drobcev, ki nato ogrožajo druga plovila.
ESA ob tem opozarja na možnost tako imenovanega Kesslerjevega sindroma: če bi trki povzročali nove drobce, ti pa nadaljnje trke, bi se lahko v določenih orbitalnih območjih začela samostojno stopnjevati veriga razpadov. To ne pomeni, da je takšen scenarij neizogiben, je pa razlog, da stroka zahteva boljše spremljanje objektov, izogibanje trkom ter odstranjevanje neuporabnih satelitov.
Za velika omrežja, kot je Starlink, je izogibanje trkom že del vsakodnevnega delovanja. Sateliti lahko manevrirajo in se umaknejo drugim objektom, vendar takšni manevri porabljajo gorivo in zahtevajo zanesljive podatke o položajih drugih satelitov in odpadkov. Težava so zlasti majhni delci, ki jih je težko spremljati, ter nedelujoči objekti, ki se ne morejo več umakniti.
Evropska vesoljska agencija (ESA) je v poročilu Space Environment Report 2026, objavljenem 14. septembra, opozorila, da se število satelitov in drugih objektov v orbiti povečuje hitreje, kot se zmanjšuje količina odpadkov. Po podatkih agencije je bilo leta 2025 v vesolje izstreljenih več kot 4000 novih tovorov s 300 nosilnimi raketami. Vse manj je misij z enim samim tovorom, denimo satelitom večjih dimenzij, pogostejše pa so izstrelitve nosilnih raket s skupno rabo, torej ko je tovor več satelitov različnih dimenzij.
Izgorevanje onesnažuje okolje
Kaj pa se zgodi, ko satelit odsluži svoje? Večina satelitov v nizki Zemljini orbiti ne ostane za vedno. Operaterji jih ob koncu življenjske dobe praviloma usmerijo v nižjo orbito, kjer jih zaviranje v zgornjih plasteh atmosfere postopoma upočasni. Pri ponovnem vstopu zaradi segrevanja in aerodinamičnih sil večina satelita zgori.
Vendar to ne pomeni nujno, da satelit izgine brez sledu. Trpežnejše komponente lahko preživijo ponovni vstop v atmosfero in dosežejo površje Zemlje. Pri velikih objektih gre zato za načrtovan in nadzorovan vstop nad odročnimi območji, kjer je nevarnost za ljudi in infrastrukturo manjša. Pri satelitih Starlink pa je predviden umik iz orbite po koncu delovanja, vendar se učinkovitost popolnega izgorevanja razlikuje glede na zasnovo in uporabljene materiale.
Je pa res, da tudi izgorevanje satelitov lahko onesnažuje ozračje. Znanstvenike tako vse bolj zanima, kaj se zgodi z materiali, ki pri izgorevanju satelitov preidejo v zgornje plasti atmosfere. Konstrukcije vsebujejo aluminij in druge kovine, ki lahko med ponovnim vstopom tvorijo drobne delce in okside. Raziskave opozarjajo, da bi lahko ob zelo velikem številu satelitov takšni delci vplivali na kemijo in fiziko zgornje atmosfere, potencialno tudi na ozonsko plast. Toda obsega posledic še niso zanesljivo določili.
Znanstveniki zato izvajajo meritve dejanskih ponovnih vstopov, da bi preverili modele in ugotovili, katere snovi nastajajo ter kako dolgo ostajajo v ozračju. ESA je leta 2026 organizirala tudi opazovanje načrtovanega izgorevanja svojih satelitov Aeolus in Cluster nad južnim Tihim oceanom, da bi zbrala podatke o razpadanju plovil in sproščanju kemičnih snovi.
Vpliv na astronomska opazovanja
Reuters je poročal, da imajo velike konstelacije satelitov še en učinek: spreminjajo pogoje za astronomska opazovanja. Sateliti odbijajo sončno svetlobo in puščajo svetle sledi na posnetkih teleskopov, njihovi radijski signali pa lahko motijo radijska opazovanja. Evropski južni observatorij je v raziskavi avgusta letos opozoril, da bi močno povečanje števila satelitov lahko resno otežilo del astronomskih raziskav, čeprav je obseg vpliva odvisen tudi od njihove svetlosti, orbit in uporabljenih opazovalnih metod.
Stroka zato raziskuje v smeri sprejetja več ukrepov: boljšega usklajevanja orbitalnega prometa, zanesljivega umika satelitov ob koncu življenjske dobe, načrtovanja plovil za čim popolnejše izgorevanje, manj odsevne površine ter aktivno odstranjevanje nevarnih odpadkov. ESA opozarja, da zgolj preprečevanje nastajanja novih odpadkov ne bo dovolj, saj bodo trki in razpadi še naprej ustvarjali drobce iz že obstoječih objektov.
Satelitski internet ima nedvomno velike koristi, toda dolgoročna vzdržnost omrežij bo odvisna tudi od tega, ali bo vesoljska industrija znala omejiti stroške, ki jih njena infrastruktura prenaša na druge uporabnike vesolja in na okolje.
