"Ko je ta teden v državnem zboru poslanka Nataša Sukič proti predsedujočemu odboru Žanu Mahniču vrgla poslovnik, sem pomislil na gospo za šankom. Na tisto iz dobre beznice ob Mercatorju, ki je poznala svoj mikrokozmos in znala presoditi, kdaj človeka pustiti govoriti, kdaj potrebuje malo miru in kdaj je dovolj. /.../ Nič ni narobe, če komu občasno odnese pokrov. V DZ ali v življenju nasploh. Krivica ni manjša samo zato, ker jo kdo povzroča z mirnim glasom, in razburjenje samo po sebi še ne ovrže povedanega. Seveda tudi jeza ne upraviči vsega, kar v njej storimo. Toda pri presoji je vredno pogledati ves kader, tudi dogajanje pred izbruhom. Če iz njega izrežemo vse razen trenutka, ko je nekdo izgubil živce, bomo težko razumeli, kaj se je sploh zgodilo.
Predsedujoči ima poslovnik, pristojnosti in odgovornost za vodenje razprave. Med možnostjo izreči opomin in sposobnostjo obdržati razpravo odprto pa je precejšnja razdalja. Tudi mišice predsednika parlamenta je ne odpravijo. Meja mora biti prepoznavna in veljati za vse; sicer opomin hitro postane samo še ena poteza v spopadu. Uokvirjanje mora pustiti prostor tudi jezi, če naj v razpravi ostane kaj življenja.
Tudi v DZ so natakarji, eni najbolj zanimivih likov te hiše. Iz svojih poslanskih let, ki so se končala leta 2022, se spominjam pogovora z enim od njih. Zaupal mi je, da vse nove poslanke in poslance preberejo v 'največ treh dneh'. Takrat sem se malo zamislil tudi nad lastno prosojnostjo. Mi bi se predstavljali z biografijami, funkcijami in političnimi prepričanji, nekdo pa nas bere ob naročilu kave. Kako nagovorimo človeka, kako čakamo, kaj naredimo, ko kaj ni po naši volji. V odnosu do tistega, ki nam streže, nehote veliko povemo o sebi."
