Ko norost prevlada, se ponuja relativno malo uspešnih načinov, da se razum povrne. Norost ima svojo antilogiko, svojo antietiko, svoj princip paradoksov, ki nam jemljejo besedo. Ni boljšega primera, kot so nastopi poslank in poslancev stranke Resnica in njenega šefa, drugega človeka državne oblasti v Sloveniji. Ko Zoran Stevanović svojo norost razgali pred cerkvenimi dostojanstveniki, ti pa sploh ne reagirajo, vemo, da smo v zgodovinskem trenutku, ki ga v Evropi zgodovinsko prepoznavamo kot enega najhujših in najbolj krvavih – vojne, trpljenje civilnega prebivalstva, nori vladarji, Cerkev, ki tone v grehu, hinavščini in denarju … V takšnem trenutku je namreč živel in pisal tudi mislec Erazem Rotterdamski. Ko je leta 1509 zasnoval Hvalnico norosti (Moriae encomium oziroma Stultitiae laus), je Evropa živela nenavaden prehodni čas. Srednjeveški red še ni razpadel, vendar so njegove institucije izgubljale samoumevno avtoriteto; renesančni humanizem je obnovil antične ideale izobrazbe in svobodne presoje, tisk pa je omogočil dotlej nepredstavljivo hitro širjenje knjig in idej. Cerkev je bila še vedno osrednja duhovna in politična sila, obenem pa so jo bremenili trgovanje s službami, kopičenje premoženja, prodaja odpustkov, slaba izobraženost duhovščine in vse bolj posvetno življenje papeškega dvora. Vladarji so gradili centralizirane države, dinastične vojne – posebno vojne za Italijo – pa so spodkopavale podobo krščanske Evrope kot enotne skupnosti. Hvalnica norosti je nastala prav v teh okoliščinah, osem let pred Luthrovimi tezami in dokončnim verskim razkolom. Zato je ne smemo brati zgolj kot duhovito renesančno satiro, temveč kot diagnozo sveta, ki še govori o enotnosti, čeprav je že poln protislovij. Paralelizem je osupljiv – revolucija komunikacij in informatike, centralizem in rojevanje nacionalizma, padec upanja in kaos etike … Hvalnica norosti je danes obvezno čtivo!
Erazem Rotterdamski je delo zasnoval kot paradoksalen pohvalni nagovor: Norost stopi pred občinstvo in hvali samo sebe. Takšno slavljenje predmeta, ki po običajnih merilih ni vreden hvale, izhaja iz antične retorične tradicije, zlasti iz Lukijanove satire, ki jo je Erazem Rotterdamski dobro poznal in prevajal skupaj s prijateljem Thomasom Morom. Že naslov vsebuje besedno igro: grška beseda moria, norost, spominja na priimek More, kateremu je delo posvečeno. Srečala sta ste pri Moru, takoj postala prijatelja in skupaj prevajala in pisala. Knjiga je bila napisana v Morovi hiši in prvič natisnjena v Parizu leta 1511; v času Erazmovega življenja je doživela kar šestintrideset latinskih izdaj. Njena izjemna razširjenost kaže, kako natančno je zadela občutljivo točko evropske družbe. Prijateljstvo izjemnih intelektualcev se je končalo s smrtno obsodbo Thomasa Mora … Oba sta sicer ves čas doživljala napade Cerkve in vladarjev.
Norost ni samo predmet satire, temveč predvsem njena govorka. Ker govori sama, je ni mogoče preprosto enačiti z avtorskim glasom. Njena izjava je vedno dvoumna: kadar nekaj hvali, lahko to razkriva kot smešno ali škodljivo, vendar lahko obenem priznava njegovo življenjsko nujnost. Erazem Rotterdamski tako vzpostavi izredno gibek položaj govorca, s katerega je mogoče izreči nevarne resnice, ne da bi jih avtor neposredno razglasil za svoje. Norost govori kakor dvorni norec, ki sme povedati tisto, kar bi bilo iz ust resnega teologa ali političnega svetovalca kaznivo. Smeh zato ni zgolj okras kritike, temveč njeno zaščitno sredstvo.
V prvem delu knjige Norost trdi, da brez nje človeško življenje sploh ne bi bilo mogoče. Ljubezen, zakonska zveza, prijateljstvo, spočetje otrok, samozaupanje in politično delovanje temeljijo na določeni meri slepote. Če bi človek popolnoma jasno videl svoje telo, značaj, prihodnost in neizogibnost smrti, bi izgubil voljo do delovanja. Prijateljstvo obstaja tudi zato, ker spregledamo napake prijateljev; zakon vztraja, ker zakonca drug drugega deloma idealizirata; oblast je mogoča, ker množica verjame v dostojanstvo vladarja. Norost je tu skoraj antropološko načelo: človek ne živi samo od resnice, temveč tudi od iluzij, pozabe, upanja in samoljubja.
Vladarjeva domišljavost postane državna politika, teologova pedantnost pravovernost, duhovnikova pohlepnost cerkveni predpis, nacionalna nečimrnost pa razlog za vojno
Toda prav tu se začne Erazmova kritika. Če je nekaj samoprevare za preživetje potrebno, je institucionalizirana samoprevara nevarna. Posameznikova nečimrnost je lahko smešna, nečimrnost vladarja, škofa ali učenjaka pa proizvaja oblast. Norost zato postopoma predstavi celotno evropsko hierarhijo: slovničarje, pesnike, pravnike, filozofe, sholastične teologe, menihe, škofe, kardinale, papeže in kneze. Vsak stan je prepričan o svoji posebni modrosti, toda prav prepričanje o lastni nezmotljivosti dokazuje njegovo norost. Temeljna Erazmova tarča ni nevednost, temveč vednost, ki je postala samozadostna, poklicna in oblastna. Posebno ostra je satira sholastičnih teologov. Ti razpravljajo o vprašanjih, ki jih ni mogoče preveriti, vzpostavljajo neskončne pojmovne razlike in skrivnost vere zapirajo v tehnični jezik. Erazem Rotterdamski, izvrsten poznavalec grščine, latinščine, Svetega pisma in cerkvenih očetov, ne zavrača učenosti. Toda Erazem ni revolucionar v poznejšem pomenu besede. Ne želi uničenja Cerkve, temveč njeno moralno prenovo. Ko je leta 1517 nastopil Luther, so mnogi v Erazmovi kritiki prepoznali pripravo reformacije: razgalil je zlorabe, zasmehoval praznoverje in spodkopal ugled sholastične teologije. Vendar Erazem Rotterdamski ni sprejel razkola. Zavračal je dogmatično nasilje obeh strani in se z Luthrom spopadel predvsem glede svobodne volje. V tem smislu Hvalnica norosti pripada kratkemu zgodovinskemu trenutku, ko se je še zdelo mogoče Cerkev reformirati s filologijo, vzgojo, smehom in moralnim prepričevanjem, ne da bi evropska verska skupnost razpadla. Ta obrat ima pomembno politično posledico. Resnični norec ni človek, ki se moti, temveč tisti, ki svoje zmote spremeni v sistem in jih zavaruje z avtoriteto. Vladarjeva domišljavost postane državna politika, teologova pedantnost pravovernost, duhovnikova pohlepnost cerkveni predpis, nacionalna nečimrnost pa razlog za vojno. Erazem Rotterdamski pokaže, da ustanove ne odpravljajo človeške neumnosti, ampak jo lahko povečajo, ker ji podelijo naslove, obrede in prisilno moč. Norost se najnevarneje pojavi tedaj, ko govori v imenu reda, tradicije, stroke ali Boga.
Erazmova Evropa je hkrati prostor zgodnjega kozmopolitizma. Sam ni pripadal samo eni državi: rodil se je v Rotterdamu, študiral in deloval v Parizu, Angliji, Italiji, Leuvnu, Baslu in Freiburgu ter si dopisoval z učenjaki po vsej celini. Latinščina in tisk sta ustvarjala "republiko učenjakov", ki je presegala politične meje. Toda ta evropska univerzalnost je bila krhka. Humanisti so verjeli, da lahko skupna izobrazba omeji fanatizem, medtem ko so države in konfesije gradile vse ostrejše meje. Hvalnica norosti je tako tudi odraz izgubljene zgodovinske možnosti: možnosti Evrope, ki bi konflikte reševala z razpravo, samokritiko in smehom. Erazem Rotterdamski ne ponuja političnega programa, temveč zahtevnejšo vajo iz samoopazovanja. V evropskih okoliščinah zgodnjega 16. stoletja je bila takšna drža obenem pogumna in nezadostna. Smeh ni preprečil reformacijskih vojn, humanistična učenost ni ohranila cerkvene enotnosti, in pozivi k miru niso ustavili dinastičnih spopadov. Toda zgodovinski poraz Erazmovega programa ne zmanjšuje prodornosti njegove diagnoze.
Erazmovo pisanje o norosti je nazadnje pisanje o mejah razuma. Razum brez samokritike postane dogmatizem; vera brez ponižnosti praznoverje; oblast brez zavesti o lastni minljivosti nasilje. Človeka pred norostjo ne varuje velika količina znanja, temveč sposobnost, da podvomi o lastni modrosti. Zato je ironija etična drža: posamezniku in instituciji odvzame iluzijo popolne nedolžnosti.
V evropskih okoliščinah zgodnjega 16. stoletja je bila takšna drža obenem pogumna in nezadostna. Smeh ni preprečil reformacijskih vojn, humanistična učenost ni ohranila cerkvene enotnosti, in pozivi k miru niso ustavili dinastičnih spopadov. Toda zgodovinski poraz Erazmovega programa ne zmanjšuje prodornosti njegove diagnoze. Hvalnica norosti ostaja delo o civilizaciji, ki zna kritizirati tuje zmote, svojih pa ne prepozna; o oblasti, ki lastne interese razglaša za razum; in o učenosti, ki lahko postane obramba pred resnico. Najgloblja Erazmova ugotovitev je morda prav ta: nasprotje norosti ni samozavestna racionalnost, temveč ponižna, smeha zmožna zavest o lastni zmotljivosti.
Erazmova Hvalnica je danes tekst upanja, tako kot Morova Utopija. Delo in usoda teh dveh velikih borcev za razum v obdobju globalne norosti, tako prepričljivo podobnem našem času, sporoča, kakšna je rešitev – znanje, razum, humor. Pa roke in telesa, ki bodo za začetek te tri dobrine vnesli v parlament in iz njega nagnale norost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
