Ursula von der Leyen je govor o stanju Evropske unije (SOTEU) začela s Charlesom Dickensom, enim največjih angleških pisateljev v viktorijanski dobi, znanem po trpki družbeni kritiki in ostrih kontrastih. "Bil je najboljši čas, bil je najslabši čas," je citirala roman Povest o dveh mestih (A Tale of Two Cities) iz leta 1859. Menda izbira literarnega navdiha za vsakoletni nastop pred avditorjem Evropskega parlamenta ni bila naključna, kajti njen letošnji opis sveta in Evrope v njem ni bil nič slavnosten. Lahko, da je po političnih ocenah EU še vedno močna, a je v enem najbolj negotovih trenutkov svoje zgodovine. Krize, ki tresejo stari kontinent, si podajajo štafeto zdaj skoraj dve desetletji. Svet je postal "odkrito sovražen", drži. Nemška političarka ni pretiravala, vsako olepševanje bi bilo glede na prizore, ki jih gledamo, skoraj cinično in posmehljivo.
Vojna je na evropskih mejah, smo v novi dobi vojskovanja, ZDA niso več samoumevna politična konstanta, Kitajska gospodarsko moč spreminja v geopolitično, Bližnji vzhod vsakih nekaj mesecev Evropi izstavi nov energetski račun. Znotraj unije rastejo nacionalizem, skrajna desnica in nezaupanje v institucije. SOTEU letnika 2026 je bil manj doneč in optimističen od nemalo predhodnih, bilo je manj samohvale in besed o domala samoumevnosti evropskega projekta, več pa jezika moči, odpornosti, nevarnosti, realizma s pesimističnim podtonom skratka. Povojna EU, dolga leta utemeljena na priseganju na demokracijo, vladavino prava in mehko moč, je v surovosti novega reda morala kurz premakniti proti večji suverenosti in realpolitiki.
Med drugim šefinja komisije, letos gotovo politično močnejša kot lani, predlaga evropski varnostni svet, mehanizem za odzivanje na hibridne napade, še odločnejšo pomoč Ukrajini, novo politiko kritičnih surovin, ostrejši odnos do nevzdržnega trgovinskega primanjkljaja s Kitajsko, ukrepe proti posledicam podnebnih sprememb in previdnejši pristop do najnaprednejše umetne inteligence. Prisotnost kanadskega premiera Carneyja je bila sporočilna sama po sebi, kategorija "pridružene članice" ostaja politično in pravno nedorečena, a vseeno kaže ambicijo po novih zavezništvih, ki niso usodno odvisna od velikega brata onkraj luže. Besede Trump sploh ni izrekla. Od ambicije do projekta, ki ga je možno realizirati, je daleč, gesta še ni politika. Da torej pri Kanadi ne bo ostalo na ravni avstralske popevke na Evroviziji. Geopolitični besednjak je lahko zgolj retorični premik, ne še dokazana sposobnost ukrepanja. In to je morda temeljni problem EU. Ta danes razume, da potrebuje lastno obrambo, energijo, tehnologijo, surovine in močnejšo industrijo. Zatakne se pri operacionalizaciji, izvedbi. To zagato ima tudi nemška političarka: številni njeni govori so bili polni velikih napovedi, stopnja uresničevanja pa nizka, zato trpi verodostojnost, je zapisal El Pais. Ni pa več dvomov, da je desnici uspelo premakniti težišče evropskih politik.
Letni nagovor UVDL ni bil spektakularen, kot diagnoza in diskripcija aktualnega trenutka pravzaprav primeren. Lani je razglasila "trenutek evropske neodvisnosti", letos je bil naslednji korak: neodvisna Evropa mora imeti moč za ukrepanje. Naslednja stopnja bo težja: dokazati, da jo ima. EU je še vedno skupnost s 27 različnimi interesi, omejenim skupnim proračunom in pogosto počasnim odločanjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
